Športna zgodba

Hvala, Robi!

Robert Kranjec končuje kariero kot eden najuspešnejših slovenskih skakalcev. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv

photo_493762_20160713_4
Robert Kranjec
foto: Srdjan Zivulovic /BOBO

Sobota v Planici je letos posebna predvsem zato, ker bo svojo kariero sklenil Robi Kranjec. Leteči Kranjčan, ki je pustil neizbrisen pečat v slovenski skakalni zgodovini.

Ko sem pred enajstimi leti sprejel izziv spremljanja smučarskih skokov, je bila slovenska reprezentanca v nezavidljivem položaju. Ni bilo zmag, bila je druga zaporedna sezona s samo eno uvrstitvijo na zmagovalni oder, a je imela svojega kapetana, vodjo na skakalnici in ob njej. Robi Kranjec je bil stična točka, okrog katere se je vrtela takrat skromna nadaljevanka, ki se je pozneje prelevila v slovensko skakalno uspešnico.

Robi je bil v začetkih zahteven sogovornik, takrat že izkušen skakalec, ki je stremel k vrhu. Na svoji koži je želel občutiti to, kar je ob njegovem prvem stiku s svetovnim pokalom leta 1998 doživljal Primož Peterka. Šele čez čas, bolje rečeno leta 2012, sem razumel, zakaj je bilo v njegovih besedah veliko grenkobe in kritike. Odgovor je preprost: želel je biti najboljši. V smučarske skoke je vlagal svoje življenje in s tem tudi čustva.

Na skakalnicah je bil korak za najboljšimi, na letalnicah pa je bila zgodba povsem drugačna. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv. Goran Janus ga je še bolj očitno izpostavil za vodjo svoje ekipe in Robi je ob spremenjenem pristopu že v zrelih tekmovalnih letih napredoval ekstremno in ekspresno. Leta 2012 je v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih. Na Norveškem je dosegel vrhunec svoje kariere, ki ga je spomladi v Planici kronal s prvo slovensko zmago na letalnici bratov Gorišek. In ker skakalci praznujejo in slavijo po Planici, sem takrat ob koncu sezone občutil, kako velika skala sem mu je odvalila od srca. Za trenutek je bil na svetovnem vrhu, tam, kamor je sodil s svojo predanostjo in delom.

Spoštovanje so mu ne samo v izteku skakalnice z rokovanjem za kamere izkazali predvsem veliki tekmeci Norvežani in reprezentančni kolegi. V zraku je bilo čutiti spoštovanje, neki poseben človeški odnos, s katerim je izstopal tudi Robi sam. In ta odnos se je v naslednjih letih kazal ob eksploziji Petra Prevca, Robi je želel z njim tekmovati, biti boljši od njega, a je bil prvi, ki mu je privoščil iz vsega srca, tudi mlajšim, ki tega ne bodo pozabili nikoli.

Robi po rezultatih ni bil več prvo ime reprezentance, a je ostal vodja v pravem pomenu besede. Nepozaben je spomin na večer po tekmi v Almatyju, ob večernem druženju v reprezentančnem hotelu. Ko je Peter Prevc osvojil veliki kristalni globus, je Robi stopil do Petra in mu neformalno, a zelo simpatično, predal vlogo vodje. Že takrat s cmokom v grlu ob zavedanju, da se počasi končuje njegova kariera na najvišji ravni. V Planici je pred tremi leti v iztek pritekel oblečen v maskoto zlatega orla in podrl Petra Prevca, ki je slavil najuspešnejšo sezono skakalca v zgodovini svetovnega pokala. Eno lepših ekipnih slavij v posamičnih športih, ki sem ga občutil na lastni koži. Zato na dan, ko po 22 letih eden od najuspešnejših slovenskih skakalcev vseh časov – več zmag imajo le Primoža Ulaga in Peterka ter Peter Prevc – končuje kariero, lahko rečemo le skromno, a pristno: HVALA, ROBI!