Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Kako pomemben steber podpore so otrokom (lahko) učitelji, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji
Veliko mladih žal ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev naših lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev:
»Tega je ogromno, sploh si ne predstavljamo, koliko mladih danes verjame, da ne zmorejo in ne znajo, ker so jim to odrasli nenehno sporočali!« kaže dolgoletna praksa svetovalne delavke na Kmetijski šoli GRM in biotehniški gimnaziji v Novem mestu Irene Avsenik.
Otroci, ki doma nimajo ustreznega spodbudnega okolja, ki nimajo možnosti za razvoj talentov in želja, živijo v pomanjkanju, nasilju, v katere nihče ne verjame, predvsem pa tisti, ki ob tem razvijejo še učne in vedenjske težave, imajo v šolskem sistemu pogosto veliko težav. Čeprav bi ta prav zanje moral biti bistveno bolj dovzeten in razumevajoč, je prepričana sogovornica.
Sploh za nižje in srednje poklicne programe se otroci pogosto ne odločijo zato, ker bi jih zelo zanimal izbrani poklic, pač pa, ker zaradi različnih okoliščin, nespodbudnega okolja, nezmožnosti staršev, finančnih stisk družine, morda tudi nasilja, pa nesprejetosti in nerazumevanja v osnovnošolskih klopeh niso bili učno uspešni, čeprav so morda imeli potenciale za to. Potenciale, ki bi jih, če bi rasli v drugačnem okolju, zagotovo razvili in premagali ovire in bi njihove poklicne izbire lahko bile veliko bolj pestre. Odgovornost odraslih, učiteljev in družine za to je velika, žal pa je omalovaževanja otrok in njihovih sposobnosti z vseh strani veliko preveč:
»Nekateri učitelji še vedno verjamejo, da so prisila, kaznovanje ali pogojevanje dober način, kako doseči cilje. Mi pa vemo, da mlad človek ob tem prej klone, se umakne, je manj motiviran in se težje poveže s tem človekom, težje doseže svoje cilje. Veliko učiteljev tudi verjame, da je avtoriteta to, da otroku sporočajo resnico, da izhajajo iz lastne moči. Jaz pa verjamem, da to ni avtoriteta. Da je avtoriteta učitelja to, da se približaš otroku, da skupaj z njim raziskuješ, se poglobiš v njegove potrebe, jih hočeš razumeti in mu jih pomagaš razložiti tako, da jih otrok razume. Kar pa pomeni, da očitki, kot so ‘Iz tebe nič ne bo?’ ali pa ‘Če misliš tako nadaljevati, boš končal za zapahi,’ niso ustrezni. In zame to ni avtoriteta, pač pa spodbijanje osnovne človeške morale. Zato tega v besednjaku učiteljev sploh ne bi smelo biti!«
Svetovalna delavka Irena Avsenik pravi, da na Kmetijski šoli GRM in biotehniški gimnaziji, kjer dela, vzpostavljanju in negovanju teh odnosov, iskanju pomoči, tudi zunanje, namenjajo izjemno veliko pozornosti in časa. Ranjeni otroci so seveda iz vseh družbenih slojev, finančna in socialna stiska pa sta med pomembnejšimi povzročitelji. Z neštetimi pogovori, podporo, strokovno pomočjo in s pristnim človeškim odnosom, pogovorom, sočutjem, empatijo, razumevanjem in ponujanjem prave pomoči, se da pomagati še tako ranjenim otrokom. Zato se je zgodb otrok, ki so na šolo prišli kot, v narekovajih rečeno, »odpisani«, odšli pa kot opolnomočeni mladi ljudje z vizijo svoje prihodnosti, v letih nabralo res veliko.
