Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.

Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar opozarja na to, da smo močno spustili standarde pri uživanju kakovostnega mesa. Največ cenene hrane postrežejo v javnih ustanovah.

Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom.

Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.

“Nedvomno je delež uvoženega mesa na jedilnikih otrok večji, kot je povprečen delež uvožene govedine v Sloveniji. V menzah in restavracijah javne prehrane pa praktično ni več mesa slovenskega porekla.”

Kuhar opozarja, da spadajo med nizkocenovne izdelke med drugim kategorije živali, ki niso primerne za zauživanje v pripravljenem mesu, kot so iztrošene krave molznice. “Živali, ki niso namenjene mesni prireji, končajo na krožnikih otrok.” Slovenskih ponudnikov v večini šol skoraj ni več, opozarja. “Bitka je nerealna, osredotočena na ceno.” Zmagujejo podjetja, ki “niti nimajo več hladilnic, operirajo le s tovornjaki in lovijo sporadične nabavne kanale. Ta bitka je zelo nenavadna za razvito državo, kot je Slovenija.”

Na pomembnost najboljše in neoporečne prehrane najmlajših so opozorili tudi na Nacionalnem inštitutu za zdravje. Vzgojno-izobraževalne zavode pozivajo k upoštevanju smernic prehranjevanja in jim svetujejo, naj naročajo čim bolj kakovostna in prehransko ustreznejša živila, ki so lokalna in sveža.

Bomo res privolili v to, da postanemo smetnjak za najslabšo hrano?

Prehranski sistem po Kuharjevih besedah dostavlja na trgovinske police to, kar ljudje sprejemajo. »V kombinaciji s trgovinskim komuniciranjem in diskontnim formatom trgovcev smo izgubili jasen in naraven občutek za to, koliko živilo lahko stane.

“Presenetljivo je, da je Slovenija tako široko odprla vrata tovrstnim ponudbam, da smo tako zagrabili izdelke trash globalizacije. Izdelki so ceneni, iščejo se nepredstavljive prakse, da se doseže čim nižja cena.”

Maja Ratej