zManost

Android pomaga pri molitvah

Dr. Maša Jazbec predstavlja humanoidne robote, ki na Japonskem opravljajo številne funkcije. Nedavno so androida z imenom Mindar sprejeli celo v budistični tempelj v Kyotu ...

Humanoidni roboti vsekakor predstavljajo enega izmed največjih tehnoloških dosežkov človeštva. V njihovo izdelavo se projicirajo vse ideje, prizadevanja in želje človeka v določenem časovnem obdobju. Skozi razvoj in izdelavo robotov človek spoznava svoje telo in svojo bit. Ti umetni mehanizmi s človeku podobno formo navdušujejo ter hkrati vzbujajo občutke nelagodja.

Zamisel o umetno ustvarjenem mehanskem človeku je obstajala že stoletja prej, preden je ta postal resničnost. Roboti so bili vedno zanimivi za pisatelje in filme. Ideje o umetnih telesih in robotih so se najbolje manifestirale v ZF zgodbah in zatem v filmih. To so zgodbe o modernih Prometejih in takšnim idejam o umetnih organizmih sledimo v zgodbah vse od Golema, Metropolisa, Jaz Robot, Iztrebljevalca ter sage Star Wars in Star Trek in še bi lahko naštevali.

Dr. Maša Jazbec je robotičarka in intermedijska umetnica, ki v tem tednu piše za rubriko #zManost Frekvence X. Doktorirala je na Japonskem, je gostujoča profesorica v Linzu.

Robotski dosežki določenega obdobja so tudi pokazatelji tehnoloških zmožnosti določenega časa. Če je bila stvaritev umetnega mehanskega človeka znanstvena fantastika in je pripadala drugemu svetu, danes temu ni več tako. Sedaj je tukaj. Umetni organizmi, mehanski ljudje obstajajo in sobivajo med nami.

Poskočni Atlas

Največji dosežki s področja robotike so vsako leto predstavljeni na konferenci IROS (Intelligent Robots and Systems). Lanska konferenca je bila v Madridu, kjer so v konferenčnem centru MMCC znanstveniki in inženirji s celega sveta demonstrirali in predstavljali svoje stvaritve – robote. Na ogled so bile demonstracije mehanskih dosežkov in razvoja umetne inteligence v robotiki.

Lansko leto je na konferenci slavil Mark Raibert z ekipo, ki ustvarja robote Boston Dynamics. Na konferenci so se predstavili z demonstracijo najnovejšega modela Spot Mini. Najbolj nam je znan njihov prototip humanoidnega robota Atlas, ki nas je lansko leto fasciniral in strašil s svojimi neverjetno spretnimi akrobacijami.

Atlas ima sposobnost skakanja na dvignjeno površino in iz nje ter izvajanja premetov nazaj kot pravi atlet. Kot zanimivost naj povem, da je od leta 2017 podjetje Boston Dynamics v lasti japonske telekomunikacijske družbe SoftBank. Na Japonskem vsako drugo leto pripravijo največji sejem industrijske robotike iREX (International Robot Exhibition). Gre za zelo obiskan dogodek.

Na sejmu pa so poleg industrijske robotike predstavljeni tudi humanoidni roboti. Podjetja kot so Kawasaki in Toyota, so se predstavila tudi s sekcijo raziskovalne humanoidne robotike. Njihove demonstracije so bile zelo obiskane kar kaže na vse večje zanimanje za humanoidno robotiko.

Kot že večkrat omenjeno Japonci skrajno resno sprejemajo humanoidne robote in so v praksi že del njihove družbe. Androidni roboti opravljajo funkcijo informatorjev v večjih trgovskih centrih in  svetujejo pri nakupovanju oblačil. Na Univerzi v Tokiu imajo geminoida Natsume Soseki, ki je mehanska kopija preminulega japonskega pisatelja Sosekija. Geminoid Natsume Soseki sedaj svoja literarna dela bere in predstavlja študentom.

Geminoid Beicho s svojim zgodbami nadaljuje delo, ki ga je opravljal njegov biološki original Beicho Katsura, znameniti rakugo master. Androidinja Kodomoroid občasno opravlja delo TV napovedovalke in bere novice. Slavna androidinja Erika ima celo svoj twitter profil.  Nedavno so v budističnem templju v Kyotu medse sprejeli tudi androida, ki mu je ime Mindar … In še bi lahko naštevali.

Torej, kakšne dileme, debate in vprašanja bo sprožilo sobivanje ljudi in androidov? Vsekakor se bomo prej ali slej morali soočiti s takšnimi vprašanji. O tem se bomo spraševali v sklopu mojih predavanj pri predmetu Androidna znanost na Univerzi v Linzu.

2. zapis: Paradigme androidne znanosti so večslojne

Poglaviten namen platforme androidne znanost je raziskovanje človeka. Androidni roboti so med vsemi roboti tisti, ki v ljudeh vzbujajo največ čustvenih odzivov. S svojo počlovečeno podobo nas soočajo z največ vprašanji.

Android kot artificielno telo, mimetično podoben človeškemu, združen s tehnološkimi principi upravljanja deluje kot ogromen in zapleten tehnoorganizem. Primarna raziskava, ki se izvaja na platformi androidne znanosti, je raziskovanje človeka.

Kinestetika geminoida HI-2

foto: arhiv Hiroshi Ishiguro Laboratory

Posebna vrsta med androidnimi roboti so geminoidi. Geminoid je androidni robot, ki je ustvarjen po obstoječem človeku. V naših eksperimentih smo uporabljali geminoida HI-2, ki je mehanski dvojnik profesorja Hirošija Išigura. S svojim mehanskim telesom še vedno predstavlja enega izmed najnaprednejših androidov. Ima možnost premikanja celega telesa, vključno z obraznimi “mišicami”.

Z razvojem znanosti in tehnologije človeštvo prihaja tudi do spoznanja, da od nekdaj samo po sebi razumljiva sintagma, da smo gospodarji svojega telesa in uma, prihaja pod vprašaj.

Z uresničitvijo novih tehnologij ter razvojem novih sistemov smo v laboratoriju profesorja Hirošija Išigura v obdobju med letoma 2015 in 2017 izvedli več znanstveno-umetniških eksperimentov. Preučevali smo “body ownership illusion” oziroma zamenjave teles med ljudmi in androidnimi roboti.

Eksperimentirali smo s principi fizične in psihične zamenjave telesa in obraza med ljudmi in androidnimi roboti – geminoidom HI-2. Prve eksperimente lastništva telesa je opravil Henrik Ehrsson, pri čemer je udeležence z vizualnimi in haptičnimi manipulacijami zaznav zmanipuliral do te mere, da so čutili lastništvo telesa plastične lutke.

Nas pa je zanimal odziv udeležencev nad lastništvom telesa, ki je androidno telo, ki se sinhrono z udeležencem tudi premika.

Zasnovali smo eksperimente, pri katerih smo čute ljudi v nekaj minutah zmanipulirali do te mere, da so fizis geminoida z imenom HI-2 občutili kot svoje telo.

Poskus je bil izveden s sistemom in orodji za virtualno resničnost, ki človeku zagotavlja možnost in sposobnost fizične potopitve v telo robota geminoid HI-2. Udeleženci eksperimenta so v očalih za virtualno resničnost videli telo geminoida v prvi osebi, torej kot da bi bilo njihovo. Geminoidu smo na glavo na predel oči instalirali stereoskopsko kamero, ki je bila povezana z očali za virtualno resničnost, ki so jih nosili udeleženci eksperimenta. Vizualni zajem kamere se je istočasno predvajal v očalih. To je omogočilo, da so udeleženci svoje telo videli pred seboj kot odsev v ogledalu. Na mestu, kjer naj bi bilo njihovo telo, pa so videli v telo geminoida HI-2.

Zelo zanimiv del eksperimenta je bil, ko smo udeležencem rekli, naj pokažejo s prstom na svoje telo. Bili so precej zmedeni. Sprva so se motili in niso točno vedeli, na katero telo naj pokažejo. Za hip niso vedeli, v katerem telesu so.

Robot geminoid se je gibal sinhrono z gibanjem glave in rok udeleženca eksperimenta. Udeleženec je nekaj časa opazoval svoje telo pred seboj, nato pa se je dotikal svojega telesa z rokami geminoida HI-2.

Tu so udeleženci eksperimenta komentirali, da takšne zaznave dotika še niso nikoli prej čutili. Kajti istočasno so čutili, da se dotikajo in da so dotaknjeni. Kajti videli so, da se dotikajo, čutili pa so kot, da so dotaknjeni. Ta konflikt senzornih zaznav je povzročil veliko zmedo v možganih.

Preučevali smo, kako se občutek lastništva telesa ustvarja med vizualnimi in taktilnimi preskusi ter tudi kako prisotnost agencije vpliva na lastništvo tujega telesa.

Potekal pa je tudi eksperiment poskusa psihološke zamenjave obraza med človekom in robotom z amorfno obliko človeškega obraza – Telenoidom. Torej brez značajskih značilnosti, kot so oblika nosu, oči in ustnic ter brez atributov spola, rase in starosti. Ljudje so že v nekaj minutah manipulacije njihovih obraznih haptičnih in taktilnih senzorjev s stimulacijo sprejeli fizis obraza telenoidnega robota za svojega.

Nad rezultati smo bili izjemno presenečeni. Kajti udeleženci eksperimenta so nam poročali o izjemno visokem lastništvu telenoidnega robota.

Rezultati naših eksperimentov dokazujejo, da je naše dojemanje telesa kot nečesa lastnega veliko bolj koncipirano na podlagi zunanjih senzornih zaznav kot pa določeno z notranjo prirojeno strukturo telesa. Naš eksperiment je pokazal, kako pomembna je vizualna perspektiva za dojemanje občutka pripadnosti telesu.

Rezultati naših raziskav kažejo, da človeški možgani ves čas prilagajajo svoje delovanje različnim zunanjim dražljajem in vplivom. Zmožnost možganov, da na temelju novih stimulacij prerazporejajo in ustvarjajo vedno nove nevronske poti, potrjuje, da so zelo prilagodljiv organ.

Porast zanimanja za filozofijo telesa, postmodernistični napad na kartezijanski razumski del in zmožnost novih tehnologij, da nadzorujejo, preoblikujejo in mešajo našo telesno realnost z drugimi, spet kaže na naše nejasno in negotovo razumevanje, kaj je človek, kaj je življenje in kaj lahko to postane. Koncepti strukture telesa in njegove funkcije, izhajajo iz paradigem znanosti in tehnologije. Od nekdaj uveljavljena sintagma nas kot gospodarje svojega telesa in uma postavlja pod vprašaj.

Na androidih pa opravljajo tudi raziskave s področja nevroznanosti. Skupina raziskovalcev v laboratoriju razvija nove sisteme upravljanja androidnih robotov z možganskimi vmesniki. Tako sem imela možnost opraviti poizkus upravljanja androidnega telesa z možganskimi impulzi prek možganskega vmesnika (BCI – Brain Computer Interface). Z nekaj treninga mi je uspelo z mojimi možganskimi impulzi premikati glavo geminoida HI-4. Ob mojem mišljenju, da premikam glavo, se je istočasno poslal moj možganski signal v geminoidov sistem in s tem sprožil premik njegove glave.

Zgodovinska transformacija telesa v navezavi z artificielno tehnološko strukturo dosega vrh v današnjem času. Z vpeljevanjem različnih tehnoloških vmesnikov se vzpostavi posreden odnos med človekom in svetom, ta posrednost pa je vse bolj virtualna in umetna. Ta čas vmesnosti, v katerem bivamo, seveda šele nakazuje nove oblike eksistence med naravnim in umetnim, med človekom in strojem.

Podobne eksperimente zamenjave teles med ljudmi smo opravili tudi tukaj s študenti na oddelku Interface Culture. Raziskave s področja androidne robotike vzbujajo veliko zanimanja, tako da zdaj v poletnem semestru začnem na Univerzi v Linzu predavati nov predmet Androidna znanost. Če bo šlo vse po sreči, bomo tudi tukaj s študenti v okviru študija kmalu imeli možnost eksperimentiranja s humanoidnimi roboti. S kakšnimi, pa ta hip še ne morem povedati. Smo še v obdobju dogovorov.

3. zapis: Kdo je robot in kdo android?

Humanoidni robot oziroma android – gmota mehanskih in elektronskih nevronov, povezanih z informacijsko matrico – deluje kot simulaker človeka

Že nekaj let opazujemo, kako so visoke tehnologije in strategije vlaganja v znanstvene raziskave postale privilegirani vzvod oblasti in dominacije. Na drugi strani pa je vključenost posameznika v vseobsegajočo industrijo mobilnosti, telekomunikacij in biotehnologij ustvarila odtujenost uporabnika do te mere, da izginja ločnica med uporabnikom in uporabljenim vmesnikom. Ritem tehnološkega razvoja prehiteva humanistično refleksijo, in prav s takšnimi vprašanji nas soočajo humanoidni roboti, imenovani androidi.

Prek androidov na novo izprašujemo svoj odnos sobivanja s tehnologijami in tehnološkimi entitetami. Sodobna humanoidna robotika vključuje v svoj izraz tudi sociološke in antropološke raziskave o stanju na področju celotne bivanjske problematike sodobnega življenja in človeka kot enote.

Humanoidni roboti danes predstavljajo enega izmed najbolj zapletenih tehničnih dosežkov človeštva

Androidi so človeku podobni stroji roboti, vendar je treba ločevati androide od drugih robotov. Roboti predstavljajo kapitalistični inženiring optimizacije gospodarskih koristi, androidi pa predstavljajo novo vsebino in dodatno vrednost znotraj polja robotike. Raziskovanja na področju androidne robotike potekajo kot študij sečišča inženiringa, znanosti in humanističnih ved. Strokovno to področje imenujemo androidna znanost.

Utemeljitelj androidne znanosti je profesor Hiroši Išiguro iz Japonske. O androidni znanosti sem hotela izvedeti veliko več, tako da sem se odločila za doktorski študij na Japonskem, ki mi je omogočil raziskovanje androidnih robotov v laboratoriju profesorja Hirošija Išigura.

V naslednjem zapisu bom z vami delila, kako so potekale naše raziskave in kaj smo z raziskavami ugotovili.

Maša Jazbec je končala študij likovne umetnosti na pedagoški fakulteti v Mariboru (2010). Nadaljevala magistrski študij novomedijske umetnosti v Linzu v Avstriji, na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje (Kunstuniversität Linz). V okviru magistrskega študija je opravila študijsko izmenjavo na IAMAS (Institute of Advanced Media Arts and Science) na Japonskem. Po končanem magisteriju (2014) je končala doktorski študij na Univerzi v Tsukubi na Japonskem (2018). V okviru doktorskega študija je opravila znanstveno-umetniško-inženirsko rezidenco na raziskovalnem inštitutu ATR (Advanced Telecommunications Research Institute International), v laboratoriju profesorja Hirošija Išigura v Kjotu na Japonskem. Zdaj je gostujoča profesorica na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu v Avstriji.

Dr. Maša Jazbec (na sredini) in profesorska kolega iz Linza: dr. Christa Sommerer in dr. Laurent Mignonneau

foto: Luka Hvalc

Od leta 2009 sodeluje z Delavskim domom Trbovlje pri vodenju programa Trbovlje Novomedijsko mesto. V okviru mednarodnega festivala novomedijske kulture Speculum Artium se ukvarja predvsem z raziskovanjem humanoidne robotike in humanizacije tehnologij. Tako je na festival Speculum Artium pripeljala številne umetnike, znanstvenike in profesorje, ki se ukvarjajo z robotiko. Med njimi omenimo prof. Hirošija Išigura in premierno predstavitev humanoidnega robota ASIMO v Sloveniji.

O svojem delu pravi, da je zgodovina človeštva hkrati tudi zgodovina neskončne želje po napredovanju nas kot posameznikov in družbe kot celote. Zadnja leta se ukvarja z znanstveno-umetniškimi raziskavami in projekti, predvsem na področju robotike kot platforme za raziskovanje človeka, ter življenja nasploh. Raziskave brisanja meja med narejenim in rojenim, med naravnim in umetnim, med človekom in robotom aplicira v resničnost v obliki umetniško-znanstvenih instalacij/postavitev, ki se nanašajo na ključno vprašanje, kaj je človek in kako ga raziskati ob pomoči tehnologije. Vse to jo vodi v razmišljanje, kaj pomeni biti človek na začetku 21. stoletja.