Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti

Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih

foto: I. gimnazija v Celju

Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.

“Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem,” postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: “Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.” 

“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”

Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”

Portret genija

Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.

“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”

“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”

Upanje je moč

In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”

“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”

Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”  

Ko pokliče “izumitelj” časovnega stroja

Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega “izumitelja” časovnega stroja.

“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”