Ob kulturnem prazniku se je Nina Zagoričnik pogovorila z desetimi sodobnimi slovenskimi pesnicami in prisluhnila njihovim zgodbam.
Je ambasadorka mariborske kulture in je za svoje delo prejela Glazerjevo listino. Je profesorica slovenščine, pobudnica mariborskega projekta Zgodbe o ljudeh in klopeh, vodi literarne pogovore in zelo uspešno pesniški turnir Vitez poezije. Takrat je v Mariboru poezija v zraku.
Svojo zadnjo, šesto pesniško zbirko, ki jo sestavljajo tri knjige, je poimenovala Naval. “Gre za izrazito samosvojo in drzno poetiko, nekakšno prehajanje v valovih in končno v skupnem navalu,” so ob izidu zbirke zapisali v reviji Bukla. Kristinine pesmi izrisujejo povsem specifičen, čeprav vsem nam znani svet.
Je pesnica, pisateljica in umetnica, za pisanje pesmi ni nobene nuje, pravi, “zgodi se mi stavek, verz, dogodek, ki se postavlja na papir mogoče nekaj mesecev“.
Je pesnica in založnica, njena založba Vige Vage Knjige je specializirana za risoromane. Živi v Mariboru, kjer končuje četrto pesniško zbirko. “To ustvarjanje zahteva veliko osredotočenosti.”
Je mlada pesnica, ki večkrat svojo poezijo piše ob spremljavi tehnobita. Tako je nastala pesniška zbirka Tehno. “Moja poezija je zelo ritmična, ker ritem, ki je specifičen za to glasbeno zvrst, zaobjema pesmi v celoti.” In kaj imata skupnega tehno in poezija?
Je pesnica in literarna kritičarka ter draga kolegica iz kulturnega uredništva programa ARS. »Pesmi Tine Kozin so preproste, vendar polne pesniških sredstev in iger z besedami. Njihovo sporočilo pa ostaja zabrisano, je samo šumenje.« Šumenja je naslov njene druge pesniške zbirke, prva z naslovom Mož s petimi podplati je nastala po naključju.
Pesniška zbirka Za pol neba je bila njen čisti pesniški prvenec, sledila je zbirka Pesmi dneva, zadnjo, izšla je lani, je poimenovala Svetloba od zunaj. Ena od Miljaninih pesmi se konča z verzom “Pišem in pišem, dokler je svetlo“.
Avtorica šestih pesniških zbirk je v otroštvu najraje prebirala knjige o nastanku sveta in o živalih, resnično pa jo je literatura zadela, kot sama pravi, ko je prebrala roman Dostojevskega Idiot, “potem sem začela brati tudi poezijo“. S Tajo Kramberger in Tatjano Jamnik je ustanovila Mednarodno literarno nagrado Kons, že nekaj let pa vodi redna mesečna srečanja Pesnice za pesnice.
S svojo poezijo osvaja svet in svet osvaja njo. Njena poezija gostuje na številnih literarnih festivalih, njene pesmi so prevedene v več kot 20 jezikov, poezija pa jo je napotila tudi v bogato literarno prevajanje.
Je zelo posebna pesnica, prav gotovo z največjim številom uglasbenih pesmi. V obdobju razcveta slovenske popevke je besedila pisala podnevi in ponoči. “Naročila so prihajala tik pred zdajci, zato mi je vedno primanjkovalo časa.”