zManost

Dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj

Ukvarja se s filozofijo, kulturologijo, politično teorijo in literaturo

»Tako pri svojem znanstvenem raziskovanju kot tudi literarnem ustvarjanju se držim nabokovskega vodila, ki pravi, da je treba biti strasten kot znanstvenik in natančen kot umetnik.«

Ta teden v rubriki #zManost gostuje filozof in pisatelj dr. Mirt Komel, ki predava filozofijo in književnost na kulturologiji Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Nedavno je izdal dve knjigi, lani spomladi postmoderno detektivko Medsočje pri novomeški založbi Goga, jeseni pa še filozofsko monografijo Giljotina duha: Hegel in francoska revolucija pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, v kateri na novo razmišlja o razmerju revolucije do države.

Njegova najodmevnejša dela sicer zaobsegajo pisano paleto predmetov in področij znanstvenega raziskovanja: Poskus nekega dotika (Ljubljana: Kiosk, Založba FDV, 2008), Diskurz in nasilje (Ljubljana: Analecta, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2012), Twin Peaks in postmodernizem (Ljubljana: Kinoteka, 2012), Sokratski dotiki (Ljubljana: Skodelica kave, Založba FDV, 2015).

V ospredju tako njegovega znanstvenega kot tudi literarnega ustvarjanja pa je fenomen dotika (Pianistov dotik, Poskus nekega dotika, Sokratski dotiki), ne ravno običajen objekt, okoli katerega je med letoma 2017 in 2018 spletel tudi znanstveno raziskavo z naslovom Jezik dotika: lingvistični vidiki v haptičnih študijah.

Zapis #1: O dotiku kot teoretskem čutu

Aristotel je za izhodišče filozofije navedel radovednost, ki naj bi jo človek primarno potešil z vidom in sluhom, o katerih je Hegel na tej podlagi dodal, da gre za najbolj teoretski čutili.

Vid in sluh namreč predpostavljata določeno distanco, odmik subjekta zaznavanja od objekta zaznave: ni si mogoče ogledati slike, če prisloniš oko na platno, kakor tudi ni mogoče poslušati violine, če se struna dotika ušesa. V primerjavi z vidom in sluhom pa so vonj, okus in tip nasploh dolgo veljali za nižja, živalska, barbarska čutila, ki človeka odvračajo od znanstvenega spoznavanja.

Skratka, na prvi pogled se zdi, kakor da se dotik upira pojmu, da odvrača človeka od poti spoznanja in da s svojo čutno-zaznavno konkretnostjo nikakor ni združljiv z abstraktnim mišljenjem, kakršnega zahteva znanstveno raziskovanje.

Pa vendar, v zgodovini filozofije so se našle svetle izjeme, ki so bile zmožne v čutilu tipa videti eno izmed možnih poti, ki vodijo do pojma: Descartes s svojimi razpravami o optiki, Berkeley svojo teorijo pogleda, Diderotjeva pisma slepih tistim, ki vidijo, Heglova predavanja iz estetike, ipd. V tem oziru se mi zdi še zlasti pomenljivo tisto, kar je Hegel poudaril na podlagi etimologije nemške besede begreifen, ki pomeni tako »prijeti z roko« kot tudi »dojeti« v teoretskem smislu, ko je treba, npr. »dojeti neki problem«.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa začne dotik znova stopati v ospredje še zlasti na podlagi Husserlove fenomenologije, ki skupaj s Freudovo psihoanalizo in Saussurjevo lingvistiko odpre znanosti 20. stoletja nove, poprej nezamisljive poti, ki po dolgih in zapletenih ovinkih pripeljejo do vsaj meni najbolj zanimivih francoskih avtorjev, pri katerih začnejo reference na dotik kar mrgoleti: Maurice Merleau-Ponty, Georges Bataille, Jacques Lacan, Jacques Derrida, še zlasti pa Jean-Luc Nancy, eden izmed zadnjih še živečih legend francoskega poststrukturalizma, ki se je v svojih delih Corpus, Noli me tangere, Rojstvo prsi eksplicitno dotaknil samega pojma dotika in tako dotik povzdignil na raven legitimnega samostojnega objekta znanstvenega preučevanja.

Svoje znanstveno delo nadaljujem po tej poti, ki so jo začrtali najopaznejši predstavniki (post)strukturalizma. Ta danes še vedno živi svoje živahno življenje duha tudi v ljubljanski lacanovski šoli, do katere čutim pripadnost tudi sam.

Poul Costinsky: Oko v roki

foto: Mirt Komel

Zapis #2: O haptolingvistiki ali o jeziku in dotiku

Največji službeno-praktičen izziv, ki me je kdaj koli v dozdajšnji karieri doletel kot intelektualca in raziskovalca, je bilo dvoletno vodenje znanstvene raziskave z naslovom Jezik dotika: lingvistični vidiki v haptičnih študijah.

Predzgodovina raziskave, mislim da, ni nezanimiva: po prijavi ERC-StG (European Research Council Starting Grant) sem bil povabljen v drugi krog, kar je, čeprav nisem prišel dlje, bil dovoljšen uspeh, da mi je Agencija za raziskovalno dejavnost republike Slovenije financirala del izvorno prijavljene raziskave v okviru prav posebne komplementarne raziskovalne sheme.

Ob pomoči antropologov, filozofov in drugih strokovnjakov, ki sem jih zaposlil pri projektu, na eni ter z institucionalno podporo Centra za preučevanje kulture in religije Inštituta za družbene vede na drugi mi je uspelo projekt raziskovanja zveze med dotikom in jezikom izpeljati od začetka do konca. S svojo ožjo ekipo in sodelavci (Bara Kolenc, Goran Vranešević, Ana Jovanović, Gregor Moder, Tomi Bartole, Rachel Aumiller in drugi) smo poleg individualnega raziskovalnega dela imeli redne bralne krožke, na katerih smo predelovali za našo raziskavo relevantno literaturo, nastopali smo na mednarodnih znanstvenih dogodkih v Beirutu, Hamburgu, New Yorku in Villanovi, v sodelovanju z umetnikom Atejem Tutto smo izdelali multisenzorično konceptualno-umetniško instalacijo Heglov Begriff, rezultate našega dela pa smo predstavili znanstveni in širši javnosti v obliki znanstvene monografije, ki je pravkar izšla pri londonski založbi Bloomsbury press z naslovom The Language of Touch: Philosophical Examinations in Linguistics and Haptic Studies.

Vprašanja, okoli katerih smo se vrteli in zavrteli, pa so bila v grobem povzetku naslednja: kako jezik vpliva na naše načine dotikanja? Ali obstaja zveza med izrazi, ki jih imamo za naše dotike, in samimi stili dotikanja? In nasprotno: kako dotik vpliva na našo rabo jezika? Kaj pomeni, da se nas besede dotaknejo, ko gre za poezijo, ljubezensko izpoved ali sovražno žaljivko? Ali še bolj konkretno: kako misliti Braillovo pisavo za slepe v lingvističnih kategorijah, kolikor pač lingvistika nima haptike, pač pa uporablja samo vizualne in slušne podobe, tj. grafeme in foneme? In ali posledično obstaja nekaj takega, kot je haptična kakovost jezika, in kako to misliti in razumeti?

Za natančnejše odgovore lahko samo napotim k naši skupni monografiji, tukaj pa bi rad za konec tega zapisa poudaril samo še srečno naključje, ki me je pripeljalo v stik s policijsko stroko in lingvistično forenziko, ki sem jo potem uporabil tudi pri svojem literarnem delu ob pisanju postmodernega detektivksega romana Medsočje, ki je izšel lani pri založbi Goga.

Zapis #3: O haptični literaturi, ki se te dotakne

V preteklih letih, še natančneje v obdobju pisanja Pianistovega dotika, sem poleg večne svetovne klasične literature vneto prebiral predvsem Vladimirja Nabokova – od Lužinove obrambe in Resničnega življenja Viteza Sebastijana, pa tja do Bledega ognja in Ade ali strasti (pri čemer moram reči, da Lolita, po kateri je najbolj poznan, še zdaleč ni njegovo najboljše delo) in priznati moram, da sem se dobesedno zaljubil v njegovo pisanje, v njegovo metaforiko, še posebej pa v njegovo sinestetično zmožnost preskakovanja iz slikarskega v glasbeni register, tako da lahko ob branju določenih pasusov dobesedno zaslišiš barvo, vidiš zvok, povonjaš okus, okušaš dotik.

V obdobju pisanja Medsočja sem seveda prebiral ali znova prebiral klasične detektivske pripovedi, od A. C. Doyla, Edgarja A. Poeja, Agathe Christie pa vse tja do svojevrstnih žanrskih izpeljav, kot je trilogija o gospodu Ripleyju, ki jo je spisala Patricia Higsmith. No, po tem iskalnem ključu, ki ni nepovezan z nekim drugim srečnim naključjem, mi je prišla pod roke literarna serija Dublin Murder Squad Series irske pisateljice Tane French, pri kateri sem takoj po začetnem zanosu prve knjige (In the Woods) zagrabil še preostalih pet (The Likeness, Faithfull place, Broken Harbor, The Secret Place, The Trespasser). Njeno pisanje se človeka preprosto ne samo dotakne, pač pa se prepoji s teboj vse do tega, da ti zleze pod kožo tako, da še dolgo premlevaš, čustvuješ, premišljuješ in prebavljaš usodo likov, ki so s pisanjem oživeli, živeli, in umrli pred tvojimi očmi.

Zdaj pišem roman Akiles, v katerem se skozi en sam samcat dan tri zgodbe treh različnih likov, ki živijo v skladu z duhom našega postmodernega časa, tako rekoč vsak v svojem svetu, prepletejo v skupnem paralelnem svetu dežele Zlovenije, kjer naj bi se v prestolnici Ljublabljana na trgu Respublike zgodila velika Vstaja. No, kakor je literarno pismen bralec zagotov opazil, mi je pri tem v oporo James Joyce, čigar pisanje iz Uliksesa in še zlasti Finneganovega bdenja me ne samo spravlja v dobro voljo v teh naših črnih časih, pač pa tudi daje zgled, kaj pomeni pisanje, ki se dotika realnega.

Rodin: Božja roka

foto: Mirt Komel