Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
