Žico na južni meji jemljemo vedno bolj samoumevno

Aleš Šteger je pesnik, pisatelj in prevajalec, urednik in programski direktor Beletrine, redni član Nemške akademije za jezik in pesništvo

foto: Val 202 / AT

V svojem poetičnem in hkrati družbenokritičnem romanu Neverend govori o tem, kaj bi se nam utegnilo zgoditi, v kolikor se ne dogaja že danes.

“Našo demokracijo z zelo velikim izborom možnosti lahko razumemo kot čas, ko imamo najmanj pravic.” 

Kot svetovni popotnik je odkrival drugačne kulture in načine življenja, po njegovem mnenju ljudje notranji mir največkrat najdejo v zaprtih skupnostih, najbolj očitno na otokih.

“V Indiji sem voznika rikše prosil, naj me pelje na kraj, ki je srečen, vendar dolgo več ne bo. Peljal me je v vas, pred katero je avtocesta v delu nemo čakala, da vas podrejo, na ulicah pa so se igrali otroci. Bili so srečni.”

Pri nas je na žalost drugače, dodaja Aleš Šteger.

“Vedno bolj samoumevno jemljemo žico na južni meji in to, da ne moremo preprosto na obisk k prijateljem, ki živijo prek meja. Kar naenkrat smo izgubili največjo pridobitev, ki jo prinaša Evropska unija.”