Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Obiskali smo Gertwiller v osrčju Alzacije, prestolnico medenjakov v Franciji
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Zgodovina proizvodnje medenega kruha v Gertwillerju je tesno povezana z mestom Strasbourg. Tam je že od nekdaj pomembno pristanišče za ladje, ki so iz Kitajske in drugih vzhodnih dežel vozile med drugim tudi začimbe. Cimet, ingver, janeževe zvezde in ostale začimbe so hvaležno sprejeli in začeli množično uporabljati prav izdelovalci medenjakov v Gertwillerju, ki so prav zato postali prepoznavni po celi Franciji. Pain d’épice iz Gerwillerja se je razširil je po celotni Franciji v 19. stoletju, ko je bila proizvodnja na vrhuncu, pravi Sinan Yavas iz pekarne Fortwenger, največjega proizvajalca medenjakov v Franciji.
“Izdelujejo jih tudi drugod po Franciji, ampak prav zaradi bližine pristanišča, tradicije in znanja, ki smo ga pridobili v stoletjih, mali Gertwiller ostaja francoska prestolnica medenjakov.”
Kdaj in kako so medenjake začeli peči tudi v Evropi razlaga več teorij. Po eni naj bi umetnost izdelave medenjakov v Evropo prinesli križarji, ki so tak kruh jedli pri Arabcih, ti pa naj bi se te umetnosti naučili od Kitajcev. Še bolj konkretna je teorija, da naj bi medeni kruh učil peči Evropejce armenski menih Gregor iz grškega Nikopolisa, ki je prišel za 7 let v nek samostan v centralni Franciji leta 992.
“Za razliko od večine ostalih naši medenjaki niso presladki, večina pa ni ne trdih, ne suhih. Veliko pozornosti namenjamo dodatkom in preizkušamo različne okuse: najbolj priljubljeni ostajajo najbolj tradicionalni z okusom ingverja in limone ter marelic. Radi imamo tradicijo, ampak nismo njeni ujetniki.”
Najbrž tudi zato sprva pekarna, danes podjetje Fortwenger v Gertwillerju neprekinjeno deluje že četrt tisočletja, vse od leta 1768, ko je mladi pek Charles Forwegner takrat odprl svojo delavnico, ki neprekinjeno deluje in se razvija vse do danes.
“Danes smo največji proizvajalec medenega peciva v Franciji. Na dan naredimo 10 ton medenega peciva, za kar porabimo dnevno več ton medu. Seveda proizvodnja medu v Alzacijji ni dovolj velika, da bi vse naredili z lokalnim medom, zato ga uvažamo.”
Medeni kruh in medenjaki so postali taka znamenitost vasi Gertwiller v osrčju Alzacije, da tja prihajajo obiskovalci od blizu in daleč, da bi poskusili te slaščice in si ogledali izdelavo medenih dobrot. V vasi sta namreč kar dva muzeja medenjakov, kjer obiskovalci lahko pokukajo tudi v proizvodnje prostore. Pri Forwegnerju so ga odprli pred 6 leti.
“V našem muzeju obiskovalci spoznajo zgodovino izdelovanja medenjakov v Alzaciji, se seznanijo z različnimi recepti in načini izdelave, vidijo stare pripomočke in orodja, ki so jih nekoč uporabljali stari mojstri. Na koncu ogleda obiskovalci lahko vidijo tudi del proizvodnje, kjer peki mesijo in valjajo medeno testo, ter del kjer mojstri okrašujejo medenjake z živopisanimi barvami.
