Pregled avtomobilskega leta 2018

Preganjajo dizle, elektrika prihaja, a je za zdaj še vedno predvsem odličen marketinški material, kopica asistenčnih sistemov pa že omogoča (vsaj delno) avtonomno vožnjo

foto: qimono / pixabay

V pregledih leta, ki si podajajo kljuko te dni, ne smemo pozabiti na pregled avtomobilskega leta. Navsezadnje so še vedno avtomobili tisti, ki prevažajo planet in v velikem delu poganjajo njegovo ekonomijo. Začeli bomo z žalostnim, komaj opaženim slovesom. Iz vse več novih avtomobilov izginja CD-. Kot nenazadnje tudi iz domov se slovo nekoč standarda dogaja tudi v naših mobilnih glasbenih dvoranah. Saj ne gre za to, da so glasbene platforme in nosilci zvoka, ki so moderni te dni, kaj slabši … Z izginjanjem zgoščenke izginja še zadnja vez z glasbo kot avtorskim izdelkom. Ker kot nosilec zvoka je zgoščenka še trdno povezana z izvorno idejo albuma, kot zbirke glasbenega izraza, z avtorskim delom in glasbenimi vizijami posameznika ali skupine. Namesto njega prihajajo zbirke najbolj priljubljenih, najbolje prodajanih in praviloma v slabših kakovostih posnetih, presnetih, ukradenih ali kako drugače posiljenih muzik.

Leto 2018 bomo pomnili kot leto, ko so začeli umirati dizli. Pokopali jih bomo globoko pod zemljo, kot avtomobilske dinozavre, kjer se bodo po stari dobri dinozavrski navadi spremenili v nafto; to bodo čez milijone let spet črpale neke naslednje civilizacije, ko bodo zopet odkrile dizel. Domislica ni daleč od resnice; po poročanju posvečenih, vsi silni dizli, ki se jih razviti zahod odreka na avtomobilskih sejmih in na spletnih straneh, potujejo na žejni vzhod celine, kjer se bodo prevažali še leta in leta ter svoje vprašljive okoljske navade bruhali pod srečno evropsko nebo. In ker vetrovi nad staro celino še vedno pihajo v vse smeri, Nemčija posledično ne bo veliko čistejša, ker se je odrekla tehnologiji, ki jo je pred stoletjem iznašel njen rojak. Je pa tudi res, da je čistejša tehnologija, za kar stroka šteje neosvinčen bencin kot energent, v tem letu precej napredovala. Ob primerni uporabi smo v letošnjem letu doživeli kar nekaj bencinskih agregatov, ki med porabo dosegajo vrednosti še včeraj rezervirane samo za dizle. Pred leti tako slavljeno in kmalu zatem tudi kritizirano zmanjševanje prostornin bencinskih motorjev je v iztekajočem se letu končno dalo nekaj zanimivih rezultatov.

Brez elektrike seveda ne gre. In še vedno cinično ugotavljamo, da z elektriko tudi ne bo šlo. Drži, da v našem skromnem uredništvu še nismo poskusili nekaj zadnjih igralcev, kot sta novi leaf ali električna kona, recimo, a če se ozremo vsaj do vladarja; Tesla model 3 se je izkazala vsaj kot cenovni nateg. Muskove obljube o nizki ceni je vzel veter in postalo je jasno, da veliki mag avtomobilske elektrifikacije laže, kot pes teče. Začelo se je pri dobavah, končuje se pri cenah. Mu pa kljub vsemu uspe nekako držati delnice svojega najljubšega otroka nad vodo.

Drugače pa, kot je postalo že običajno, predvidljivo in dolgočasno, vsako leto kdo izmed avtomobilskih velikanov objavi, koliko milijard bo namenil elektrifikaciji. Na koncu jih ne nameni oziroma so rezultati minorni. Razen Norvežanov, ki navdušeno preklapljajo na elektriko, elektrifikacija voznega parka še nikjer drugje po svetu ni dosegla statistično relevantnih vrednosti. Jih pa dosega v marketingu in promociji. Zmagovalci v električni bitki so za zdaj hibridna vozila in ob tem dejstvu se najbolj smeji Toyoti.

Elektriko je po desni prehitela povsem neka druga tehnologija, ki je prihajala po kosih in je še pred leti nihče ni videl kot resne ali pomembne kategorije. Posamezni asistenčni sistemi so se lepo in zaokroženo združili v tehnologijo avtonomne vožnje. Danes sicer dosegamo spodnje kline na avtonomni lestvici, lahko pa z zadovoljstvom opažamo, kako se te tehnologije iz premiumskega razreda selijo v nižje avtomobilske razrede. Radarski tempomat, ki je s polom postal standard tudi v mestnih avtomobilih, je bil še pred desetletjem velika eksotika, prisotna le v dvorcih na kolesih.

Ob koncu pa ne smemo pozabiti še nečesa. Industrija, ki porabi milijarde v poliranju svoje zunanje podobe, ki se predstavlja kot brezmadežna in kolikor je le mogoče transparentna, je letos spet preživela precej mučnih dni po sodnih dvoranah. Uboge prijatelje iz Wolfsburga imajo odvetniki na vrveh že nekaj let, s prsti v marmeladi pa so dobili celo mogočnega šefa iz naveze Nissan–Renault.

Tako za konec uporabimo znano analogijo iz življenja običajnih ljudi; po veselem času porok praviloma prihaja nekaj manj veselih časov ločitev. V prihajajočem letu vam obliko varnih kilometrov želiva Marko Radmilovič in Janez Martinčič.