Od razvojnega sodelovanja imamo lahko korist vsi

Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja

foto: rawpixel / Pixabay

“Slovenija kot del razvitega sveta nosi del odgovornosti za skrb za enakomeren, progresiven in trajnostni razvoj v svetu. Vedeti moramo, da imajo tri četrtine sveta večje probleme od naših. Prav je, da imamo moralno, etično in tudi politično odgovornost. Če je nimamo, se lahko tudi sami neposredno soočimo s posledicami netrajnostnega in nezadostnega razvoja v svetu, tudi če je ta nekoliko bolj oddaljen od nas. Razvojno sodelovanje pripomore tudi k odpravi vzrokov za migracije in napetosti na različnih območjih sveta ter v določenem pogledu zagotavlja koristi za Slovenijo in ljudi, ki tukaj živijo.” – Uroš Vajgl, Ministrstvo za zunanje zadeve

Zavez ne izpolnjujemo niti na ravni EU niti na ravni države. Prvič po petih letih so se evropska sredstva za razvojno sodelovanje znižala. Dr. Maja Bučar meni, da se ne vedemo načelno. “Največja prejemnica evropske razvojne pomoči je Turčija. Točno vemo, da gre za denar, ki ga Unija namenja Turčiji zaradi migrantov. To ima malo opravka s pravim razvojnim sodelovanjem.”

Razvojne ukrepe bi morali izvajati v državah, iz katerih prebežniki prihajajo. Namesto tega se osredotočamo na države severne Afrike, kjer se želi zadržati, tiste, ki so že krenili na pot. “To ni naslavljanje korenin, ampak toka. To je neprimerno. Gre za kampe, v katerih naj bi ljudi zadržali in poskušali prepričati, naj se vrnejo domov, namesto da bi jim dali možnosti za gospodarski razvoj.”

 “Migracije so bile marsikje zlorabljene za to, da se razvojno sodelovanje zdaj povezuje bolj z obrambnimi vsebinami, azilnim sistemov, ne ukvarjamo pa se z vzroki in razlogi, ki ljudi pripeljejo do tega, da gredo od doma.” – Albin Keuc, platforma Sloga

Slovenija namesto 0,33 za razvojno sodelovanje namenja 0,16 odstotka bruto nacionalnega dohodka. Maja Bučar poudarja, da k razvojni pomoči štejejo celo žico: “Vsi stroški, ki smo jih imeli z nadzorovanjem migracij – niti ne z neposredno pomočjo migrantom, med drugim gre za vzpostavljanje obmejnih omejitev oziroma žice – štejejo za razvojno pomoč. Sodijo pač k delu z migranti. Po mojem osebnem mnenju to ne sodi tja.”

Celotna slovenska razvojna pomoč znaša od 60 do 70 milijonov evrov na leto; pri tem dve tretjini obsegajo prispevki za instrumente, ki jih imamo skupaj z drugimi državami v okviru Evropske unije in Združenih narodov. V okviru dvostranske pomoči, za katero namenjamo tretjino teh sredstev, do 45 odstotkov zavzemajo štipendije, pri tem pa je največji sklop oprostitev šolnin za študente, predvsem z zahodnega Balkana. Trenutno jih v Sloveniji študira približno 2.500. Vprašanje je, kako zagotoviti, da se oseba potem zares vrne in prispeva k razvoju države, iz katere prihaja. Problem je tudi, da ta sredstva dejansko ostajajo v Sloveniji.

“V večini primerov gre za skoraj fiktivni prikaz oprostitve šolnine, ki bi jo moral državljan tretje države vplačati ob vpisu na študij. Tu ne gre za dejanski pretok sredstev, pri katerem bi ministrstvo za izobraževanje ta znesek dodatno nakazalo na univerzo. Gre dejansko za sklep o oprostitvi šolnine, ki se potem administrativno prikaže kot znesek, ki ga je Slovenija nakazala za razvojno sodelovanje.” – Maja Bučar

Uroš Vajgl meni, da so štipendije zgodba o uspehu. “Trenutno je v Sloveniji recimo doktorski študent iz Kabula, ki že ve, da ga, ko bo končal doktorsko disertacijo, čaka profesorsko mesto na fakulteti, na kateri bo res prispeval neposredno svoji družbi. Verjamem, da bomo, glede na to, da je vzpostavil vez s Slovenijo in slovensko znanstveno srenjo, dolgoročno vsi imeli korist od tega.”

Ana Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj meni, da bi morali večjo možnost vpliva in delovanja zagotoviti nevladnim organizacijam. Ugotavlja, da ima vse večjo vlogo zasebni sektor. “Samo po sebi vključevanje zasebnega sektorja ni nujno problematično, je pa vprašanje, kako se ta pomoč izvaja. Ali podjetja delujejo v skladu s potrebami po prejemu pomoči ali v skladu s svojimi potrebami, torej maksimizacijo dobička? Ali pri tem upoštevajo človekove pravice in vpliv na okolje?”

Vajgl pravi, da brez zasebnega sektorja doseganje trajnostnih ciljev ne bo mogoče. “Sam bi si želel, da bi delovanje zasebnega sektorja čim bolj temeljilo na altruizmu, torej verovanju v to, da je moralna dolžnost zahodnega razvitega sveta, da se ukvarja s potrebami v državah v razvoju. Kot država moramo spodbujati razvojno sodelovanje, ki temelji na želji po izboljšanju družb.”

Vajgl predvideva, da naj bi do konca leta sprejeli akcijski načrt, v katerem bodo nakazana področja, kjer so realne možnosti za dvig. Nov vir pomenijo sredstva podnebnega sklada, ki jih nekatere države v celoti namenjajo za razvojno sodelovanje. “Naš poglavitni cilj je, da se poveča razvojna pomoč državam, ki jo potrebujejo.”