Protesti pogosto blokirajo prebivalce, namesto da bi blokirali državo

Raphaël Héliot je študent evropskih študij v Bruslju. Spregovoril je o želji po delu na področju Evropske unije, o nasilnih protestih v Parizu in o tem, ali se bomo kdaj predstavljali kot Evropejci

Raphaël Héliot
foto: Maja Stepančič/Val 202

Raphaël Héliot je 22-letni Francoz, ki se ne dela francoza. Zaveda se, da sta Evropa in Evropska unija pred velikimi preizkušnjami. Zdi se, da so politiki pozabili, zakaj je Unija sploh nastala, saj je v javnosti mogoče slišati pogosta vprašanja smisla njenega obstoja, to krizo pa je še poglobil izstop Velike Britanije, ki bo uradno prihodnje leto. Bo že tako, da je ladjo najlažje zapustiti, ko je ta v razburkanih vodah, brez truda, da bi jo s povezanostjo usmerili v mirnejša morja. Raphael sicer upa, da je Velika Britanija prva in zadnja država, ki bo zapustila Evropsko unijo.

“Vem, da Evropska unija naredi zelo veliko za nas, česar pa ljudje velikokrat žal ne vidijo. Pomislite na zaščito potrošnikov, podatkov, zavzetost, da bi se zmanjšale razlike med nami, telefonsko gostovanje – zdaj se na primer pogovarjamo s komer koli iz Evropske unije zastonj oziroma za isto ceno kot doma. Jaz sem Francoz in sem ohranil svojo številko, nisem je zamenjal za belgijsko. To so te prednosti.”

Raphaël v Belgiji opravlja magisterij evropskih študij, vodi študentsko organizacijo, hodi na konference, dogodke, ki zadevajo lokalno politiko. Je vključujoč in se zavzema za povezanost mladih Evropejcev ter stremi k izobraževanju prebivalcev o delovanju Evropske unije – te nenavadne sestavljanke, kot jo sam poimenuje.

“Ko živiš v Evropi, si najprej – v mojem primeru – Francoz. V Evropi je še vedno zelo močna neka nacionalna identiteta in je to po mojem mnenju tudi normalno. Ta nenavadna sestavljanka je prav to – imamo močno nacionalno identiteto, hkrati pa smo vsi skupaj eno. Tega v tem trenutku še ne bi označil za evropsko identiteto, ker nismo še tam. Ta identiteta se gradi počasi, a bo zato trdnejša. EU mora biti ljudem blizu, to je ključno.”

Pa vendar veliko ljudi meni, da jih je Evropska unija pustila na cedilu. Italija, Madžarska se pritožujeta predvsem nad tem, da jim ne pomaga pri migrantih, dvigujejo se radikalne skupine, ki ustvarjajo strah in ljudi hujskajo proti tistim, ki so svoj dom zapustili zato, ker jim tam grozi gotova smrt, in ne zato, ker ga ne bi imeli radi. Humanitarnost, ki je tudi ena naših vrednot, se tako prepogosto izgublja med izrečenimi puhlicami evropskih politikov o tem, da ljudje iz drugih držav ogrožajo naš obstoj.

“Ta ločenost se je začela že s krizo, ki se je dotaknila prav vseh. Mislim, da je denar izvor vsega slabega. Tudi pri krizi z begunci ljudje mislijo, da bodo zdaj ti dobivali njihov denar, da bodo zdaj migranti zasedli njihove službe. Potem je tu še vprašanje kulture, tukaj so ljudje zelo navezani na svojo kulturo in se bojijo, da jo bo ogrozil prihod ljudi iz drugih delov sveta. Migrantska kriza je občutljiva tema, ljudje so zdaj manj navdušeni nad Evropsko unijo prav zaradi tega, populisti pa samo še prilivajo olje na ogenj. Vse skupaj pa v celoto res lepo povežejo lažne novice – saj samo še poglabljajo to agonijo. Za nas zdaj ni najugodnejši čas.”

Zdi se, da so časi navdušenja in veselja minili tudi v Franciji. Še pred časom je svet z vzhičenostjo zrl v mladega Macrona, zdaj pa se proti njemu obračajo sodržavljani – v Parizu namreč divjajo hudi protesti zaradi dvigovanja cen goriva. Izkupiček nasilnih protestov je veliko poškodovanih ljudi, uničeni spomeniki, ulica zahteva odstop predsednika.

“Jaz sem vedno za proteste – ne točno te proteste, ampak na splošno, če z nečim nisi zadovoljen, moraš protestirati – to je čisto taka francoska stvar, navada. Ne strinjam se z načinom, kako protestirajo, mislim, da niso dobro organizirani. Težko je razumeti, kaj zahtevajo, oni samo vzklikajo, naj Macron odstopi. Treba je iti na ulico, ampak treba se je tudi zavedati, da obstajajo tudi drugi prebivalci, ki želijo le v službo – problem v Franciji je ta, da protestniki zavzamejo ulice in blokirajo dostop drugim, ki morajo delati – blokirajo prebivalce, namesto da bi blokirali državo. “

Francoz Raphaël Héliot, ki študira magistrski program evropskih študij v Bruslju, navdušeno pove, da se bo zavzemal za krepitev zavesti o Evropski uniji, njenim prebivalcem pa bo “na terenu” predstavil vse, kar je bilo v sedmih desetletjih doseženo in kaj lahko skupaj dosežemo v prihodnosti.

“Upam, da bom delal na področju Evropske unije, veliko bo dela, da bo Unija izbrisala težave iz preteklosti. Bolj si je treba prizadevati za izobraževanje; neizobraženi ljudje so od izobraženih veliko bolj rasistični in verjamejo lažnim novicam. To sicer ne drži vedno. Potreba je po večji promociji – predvsem vrednot, ki jih ustvarja in goji Evropska unija. Od zunaj na nas gledajo kot na skupnost, ki temelji na močnih vrednotah, kot je mir. Bolj si moramo prizadevati za to in biti bolj prisotni med ljudmi.”