zManost

Dr. Tina Lebar, Kemijski inštitut

Mlada raziskovalka je skupaj s kolegi ravno objavila članek v ugledni strokovni reviji, v zadnjem letu je prejela tri odmevna priznanja, velja za vizionarko biološkega računalništva.

Odločila sem se, da tokrat ne bom govorila o strokovni plati svojega dela, ampak bom na kratko poskusila opisati, kako potekata delo v molekularno-biološkem laboratoriju ter pot do odkritja in znanstvene objave. Ta zapis je namenjem vsakomur, ki ga iz radovednosti zanima, kako je videti delo raziskovalca, pa tudi bodočim mladim znanstvenikom, ki izkušenj iz prve roke še nimajo.

Epizoda 1: Dan v življenju molekularnega biologa

Najbolj vznemirljiva fraza v znanosti, tista, ki pelje do novih odkritij, ni “Eureka!”, temveč “Hmm, to je malo čudno …”

(“The most exciting phrase to hear in science, the one that heralds new discoveries, is not “Eureka!” but “That’s funny …” – Isaac Asimov)

Delo molekularnega biologa pravzaprav ni kaj dosti drugačno od drugih služb. Tako kot se je avtomehanik v šoli naučil popraviti avto ali odvetnik sestaviti pogodbo, smo se tam tudi mi naučili tehnik in veščin, ki jih opravljamo pri svojem »poklicu«. Naši dnevi se prav tako kot dnevi tajnic, zdravnikov ali policajev običajno začnejo v pisarni s kavo. Nato si vsak od nas nadene haljo in rokavice ter se odpravi po svojih opravkih v laboratoriju. Naše glavno »orožje« je pipeta – naprava, s katero lahko zelo natančno odmerimo zelo majhne volumne tekočine. Približno 75 odstotkov našega dela sestavlja priprava mešanic različnih tekočin. Ko reakcija poteče, njen izid preverimo z različnimi napravami, na primer z mikroskopom, citometrom ali luminometrom. Tehnično je delo molekularnega biologa pravzaprav precej enostavno, če ne celo nezanimivo – treba se je le naučiti upravljati nekaj naprav. Kompleksnejši del so razumevanje samega dogajanja na molekularni ravni, načrtovanje poskusov in interpretacija rezultatov, ampak pustimo to za kdaj drugič.

Vseeno je vsak dan malo drugačen – od rezultatov enega poskusa je odvisno, kakšen bo naslednji poskus. Tako nikoli ni dolgčas, z novimi rezultati pa se odpirajo nove poti. Naprej nas žene želja po novem znanju, v upanju, da bo to pripeljalo do pomembnih odkritij, ki bodo uporabna v medicini, diagnostiki, ekologiji, industriji ali drugih panogah. Kljub temu pa je pot do odkritja običajno dolgotrajna in je sestavljena iz številnih neuspelih poskusov, nepričakovanih zapletov in reševanja problemov.

Epizoda 2: Mesec v življenju molekularnega biologa

“Strokovnjak je nekdo, ki je naredil vse napake, ki se jih da narediti na zelo ozkem področju.”

(“An expert is a person who has made all the mistakes that can be made in a very narrow field.” ― Niels Bohr)

Zame je eden najlepših občutkov, ko po dnevih ali celo tednih truda v laboratoriju pridelam smiselne rezultate (p<0.05!). Ampak žal bi bilo prelepo, če bi se to zgodilo pri vsakem poskusu, ki se ga lotim. Nekje v začetku moje kariere je nekdo z menoj delil modrost, da v molekularni biologiji uspe (vsaj tako, kot bi si sam želel) približno 10 odstotkov poskusov – drugih 90 odstotkov je reševanje problemov. Velikokrat se na primer zgodi, da nekdo, ki je delal na napravi pred tabo, za sabo ni vsega počistil ali pa ni nadomestil stvari, ki jih je porabil. Sliši se kot popolnoma trivialna stvar, kljub temu pa se zaradi tega tvoje delo lahko zamakne tudi za uro ali več. Včasih se pokvari naprava, ki jo nujno potrebuješ za dokončanje poskusa, ali pa pri pregledovanju rezultatov ugotoviš, da si naredil napako že na začetku in tako gre v nič nekaj dni ali celo tednov dela. Lahko pa se tudi trudiš in trudiš, rešiš vse težave, ampak poskus ne deluje, tako kot bi moral, ker je bila že hipoteza napačna.

Zaradi takšnih in drugačnih neprijetnosti sem kdaj v službi tudi do polnoči ali pa tam celo prespim – v pisarni imam kar spalno vrečo in blazino. Če je treba, pridem celo za vikend ali praznik, pa tudi ko sem sicer na dopustu. Delam namreč z živimi organizmi – celice dopusta ne poznajo. Včasih ne grem na kosilo, ker se menza zapre, še preden lahko dokončam stvari v laboratoriju. Velikokrat sem že morala odpovedati pijačo s kolegi, ker se je zgodilo nekaj nepričakovanega pri poskusu.

Čeprav se naše delo na prvi pogled zdi enostavno (kot sem opisala v prejšnji epizodi), je za dobro raziskavo potrebno ogromno odrekanja, potrpežjivosti in jeklenih živcev. Po mnogih mesecih beljenja glave in včasih celo neprespanih noči je trud poplačan, ko se končno dokoplješ do odličnih rezultatov. Zgodba pa se tu še ne konča.

Epizoda 3: Leto v življenju molekularnega biologa

“Ničesar v življenju se nam ni treba bati, ampak le razumeti. Čas je za boljše razumevanje, da nas bo lahko manj strah.”

(“Nothing in life is to be feared, it is only to be understood. Now is the time to understand more, so that we may fear less.” ― Marie Curie)

Raziskave v znanosti ne trajajo le tedne ali mesece. Poti do »revolucionarnih« odkritij običajno trajajo leta, lahko pa celo desetletja. Po nekaj letih načrtovanja poskusov, reševanja problemov pri njihovi izvedbi ter obdelave rezultatov pa seveda še ni vsega konec – odkritje je treba »zapakirati« v obliki znanstvenega članka.

Tudi v znanosti obstaja hierarhija med revijami. Vsak si želi objaviti članek v revijah, kot so Nature ali Science, žal pa nikoli ni zagotovila, da bo tvoja raziskava, v katero si vložil toliko truda, res objavljena v dobri reviji. Po prvih oddajah članka običajno sledi nekaj zavrnitev (kar seveda lahko »začasno« vpliva tudi na znanstvenikov ego in samopodobo). Vendar po dežju (včasih) posije sonce – po več ambicioznih poskusih se nas urednik ene od revij le usmili.

Članek pošlje naprej v recenzijo, kar je seveda šele prvi korak v samem postopku. Tvoja lepo zapakirana trud in ponos ter rezultat dela zadnjih nekaj let dobijo v vpogled od dva do štirje recenzenti s tega področja, ki pa običajno niso ravno prizanesljivi (vnovično tveganje za ego in samopodobo). Tem recenzentom ustrežemo z dodatnimi poskusi in lepimi besedami – če ne bi bili anonimni, bi jim verjetno pošiljali rože in čokolado. Poleg časa, predhodno preživetega v laboratoriju ter za ekranom ob pisanju članka, se hitro nabere še dodatno leto ali več, preden je članek sprejet v objavo. Vendar tudi za to po vseh recenzijah in dodatnem delu ni zagotovila, saj včasih vsem zahtevam pač ne moremo ustreči.

Pa recimo, da nam le uspe objaviti članek v ugledni znanstveni reviji. Kaj pa ima znanstvenik sam na koncu od tega? Razen dodatne reference in občutka samozadoščenja kratkoročno ne kaj dosti. Dolgoročno pa naš trud prispeva k razumevanju naravnih procesov ali pa celo direktno pripomore k izboljšanju že obstoječih aplikacij na različnih področjih. Vemo, da smo s svojim delom pomagali premakniti znanost en korak naprej, pa čeprav majhen korak.

Upam, da so moji zapisi komu pomagali pri malo boljši predstavi o tem, kaj znanstveniki počnemo. O tem, da nas večina pravzaprav opravlja povsem vsakdanjo službo, pa vendar je zanjo potrebno veliko odrekanja. Da se delovnik za veliko večino nas ne konča vsak dan po osmih urah ter da sta za doseganje ciljev potrebna trdo delo in spoprijemanje s težavami na vsakem koraku. Včasih se nam celo zdi, da je naše delo premalo cenjeno, za kar pa smo po mojem mnenju krivi tudi sami, saj svojih odkritij ne znamo dovolj jasno predstaviti širši javnosti. Večina »nasprotnikov« znanosti izhaja iz nerazumevanja tematik in strahu pred neznanim. Menim, da bi morali vsi znanstveniki več pozornosti posvetiti splošni komunikaciji naših raziskav in ne le govorom za strokovnjake ožjega področja na konferencah. Navsezadnje, če svojega dela ne znamo razložiti preprosto, ga tudi sami ne razumemo dobro.

*Tina Lebar je bila tudi gostja Frekvence X aprila 2018. Priporočamo poslušanje intervjuja