Prejšnji teden je v oddaji Vroči mikrofon predstavnik ministrstva za infrastrukturo Jože Dimnik izpostavil, da bi Slovenija, če bi želeli doseči cilj, da bi omejili dvig globalne temperature do konca stoletja na 1,5 stopinje Celzija, morala vložiti 14 milijard evrov letno. V današnji oddaji Kje pa vas čevelj žuli Gorazd Rečnik preverja, kakšne so realnejše številke. Medvladni forum za podnebne spremembe je v poročilu prejšnji teden izpostavil tudi nujnost drastičnih družbenih sprememb, če bomo želeli preprečiti najbolj črne podnebne scenarije.

Medvladni forum za podnebne spremembe je prejšnji teden poudaril, da bo nujno omejiti dvig globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Kakšni bodo realni stroški za Slovenijo?

“Slovenija bi morala od leta 2016 do 2035 vsako leto vložiti 14 milijard, da bi dosegli cilj 1,5 stopinje Celzija,” je v oddaji Vroči mikrofon prejšnji teden izjavil Jože Dimnik z ministrstva za infrastrukturo.

Jože P. Damijan, meni, da je številka 14 milijard močno pretirana in da je metodološko nepravilno globalni strošek zniževanja emisij po državah kar počez porazdeliti glede na delež v globalnem BDP. “Države oziroma korporacije morajo prevzeti delež, ki je sorazmeren njihovim emisijam.” Da gre pri 14 milijardah za zelo veliko računsko površnost, meni tudi raziskovalec pravičnega podnebnega prehoda na avtonomni univerzi v Barceloni Aljoša Slameršak.

“Po izračunih IPPC bi Slovenija morala za celotno podnebno politiko, torej ne samo za energetsko tranzicijo, ampak tudi za prilagoditvene in amelioracijske ukrepe, nameniti približno 400 milijonov evrov letno.” – Aljoša Slameršak

Kot dodaja Slameršak, je ta strošek zanemarljiv v primerjavi s posledicami, če ne bomo ukrepali. Luka Omladič meni, da bi te številke morale jasno biti opredeljene v koalicijski pogodbi in proračunu. “Če teh številk ni, je lažje mešati in spreminjati različne interpretacije, kaj je zares šlo za podnebne spremembe in kaj ne. Tipičen primer je nova termoelektrarna na plin, ki se bo gradila v Ljubljani in bo v veliki meri financirana prav iz sredstev za podnebne spremembe.”

Fosilne vire bi morali pustiti pod zemljo. “Ker takoj, ko jih izkopljemo, gredo v ozračje. Ta prehod ne more biti takojšen, gotovo pa moramo pustiti pod zemljo nove drage vire fosilnih goriv, za katere potrebujemo nove tehnologije, kot je fracking. Slovenija lahko brez težav pusti plin v Petišovcih pod zemljo. Če ga bo začela črpati, se bo vse, kar bo izčrpano, prevedlo v globalno segrevanje,” opozarja Omladič, ki ugotavlja, da se plinska infrastruktura gradi v imenu ogljične tranzicije.

Tomislav Tkalec iz društva Focus ob tem poudarja, da v obstoječem ekonomskem sistemu vlagatelji pričakujejo dobiček. “Pričakujejo, da bodo to infrastrukturo lahko uporabljali 30, 40 let, poročilo IPCC pa nam sporoča, da imamo za ukrepanje in dejstvo, da bomo morali rabo fosilnih virov opustiti, precej manj časa.” 

Omladič opozarja, da bomo morali resno ponotranjiti dejstvo, da bomo morali termoelektrarne v Šoštanju zapreti do leta 2030. “Poročilo IPCC govori o časovnem okvirju 10, 12 let. To je časovni okvir, v katerem se moramo soočiti s tem dejstvom glede termoelektrarne Šoštanj.”

Namesto o podnebnih spremembah bi morali govoriti o podnebnem zlomu.

“Dogaja se nam zlom okolja, ki nam bo onemogočil način življenja, kot si ga je v zadnjih nekaj tisoč letih predstavljalo človeštvo.” – Luka Omladič

Tkalec je prepričan, da s tehnološkimi rešitvami ne bomo rešili teh problemov. “Nujne so spremembe na družbeni ravni.”

Gorazd Rečnik