Preprosta vitrina, kičasti nagrobnik ali hrana za slovo?

O kulturnih posebnostih v odnosu do smrti z globalnimi vaščani: kako se s smrtjo spopadajo na otočju Guadeloupe, na Japonskem, v Boliviji ali Ugandi

La Paz, Bolivija
foto: txmx 2

Mitja Peček s Slovenci v tujini razglablja o kulturnih posebnostih v odnosu do smrti. Dževo Alibegić je šele na Japonskem spoznal, da po kremaciji ostanejo tudi večje kosti, s katerimi svojci ravnajo še posebej pazljivo.

Dževo Alibegić: “Na grobnici Japonci vedno pustijo stvari, ki jih je imel pokojnik rad: hrano ali pijačo, tudi cigarete. Včasih to poberejo brezdomci, kar pa svojcev ne moti.”

V Afriki je zaradi ebole trenutno zelo aktualno vprašanje pokopa in zadnjega slovesa. Tina Smole živi v Ugandi, kjer se pokojnika običajno pokoplje. “Pogrebi potekajo v vaseh: včasih na dvorišču, na vrtu ali na plantaži banan. Na pogrebu je nekaj sto ljudi, je družabni dogodek.”

Gašper Reberšak: “V Peruju sva videla pokopališča, ki so mejila na kič. Človek bi pomislil, da je nagrobnik ptičje strašilo … Podobno kot pri nas pač pretiravajo.” 

Gašper Reberšak s partnerko Manco potuje po Južni Ameriki. Navade so tam zelo različne. “V Lapazu imajo denimo vitrine, kjer se lahko pokloniš bližnjemu. Ker pa počasi zmanjkuje prostora, se sredi pokopališča najdejo tudi večnadstropne stavbe.”

Kaj pa na otočju Guadeloupe? O odnosu do smrti pripoveduje Pia Rančnik. Umrle na Guadeloupu praviloma pokopavajo s cerkvenim obredom. Tako kot mi – tudi tam zaznamujejo prvi november.