zManost

Dr. Rajko Muršič, etnolog in kulturni antropolog

Ukvarja se s teorijo kulture, antropologijo glasbe, popularno kulturo. "Znanost pač ni ločena od družbe in vrednostno neodvisna spremenljivka, še manj neodvisna od ideologij."

Ta teden v rubriki #zManost gostuje kulturni antropolog in etnolog dr. Rajko Muršič, ki med drugim kot redni profesor poučuje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nedavno je izšel njegov Glasbeni pojmovnik za mlade, v katerem v ospredje postavlja popularno glasbo in glasbe ljudstev sveta.

Ukvarja se z metodologijo kulturno-antropološkega raziskovanja, teorijo kulture, antropologijo glasbe, popularno kulturo, identifikacijskimi procesi, rasizmom in antropologijo čutov. Dejavno je vključen v širši javni in družbeni diskurz; raziskovalno je delal na Japonskem, Poljskem in Finskem.

Med odmevnimi deli, ki jih je objavil, so tudi knjige “Neubesedljive zvočne igre: od filozofije k antropologiji glasbe« (1993), “Center za dehumanizacijo: etnološki oris rock skupine” (1995), “Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu” (2000) in “Na trdna tla. Brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja” (2012).

Je član dobrega ducata mednarodnih (do letos podpredsednik IUAES) in domačih strokovnih društev (od 2012 do letos predsednik združenja Kula), teles in uredništev ter redno sodeluje pri pripravi mednarodnih znanstvenih srečanj in poletnih šol.

Te dni je na službeni poti v Lizboni, Londonu in Brightonu, od koder se nam bo tudi oglašal.

 

NEDELJA, 4. 11. 2018: Rajko Muršič piše o … “projektnem” raziskovanju

Delovni seminar in podatkovna delavnica projekta Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020

Širša javnost ima o raziskovalnem delu v glavnem zelo stereotipne predstave. Potekalo naj bi v laboratorijih, podobno kot poteka vsakdanja osemurna tlaka slehernika, če redno zaposlitev sploh ima. V resnici pa raziskovalnega dela ni mogoče ukalupiti v tak ritem, saj večinoma vendarle izhaja iz radovednosti, ki nas žene v raziskovanje. Kot vsako drugo delo, je tudi raziskovalno delo dandanes grozljivo zbirokratizirano. Ne vem, kaj je bolj duhamorno: izpolnjevanje obrazcev ob prijavljanju projektov ali sprotno in končno poročanje o izvajanju projektov ter njihovih rezultatih. V vsakem primeru nam administriranje projektov jemlje vsaj tretjino vsega časa, namenjenega raziskavam, če ne še več. Zato je delo administrativnih sodelavcev in sodelavk v podporo raziskovalnemu delu toliko bolj dragoceno: naj bodo raziskovalci in raziskovalke še tako genialni in genialne, svojih zamisli ne bodo mogli izpeljati brez strokovno kvalitetne administrativne podpore.

In čeprav se v zgodovino vpisujejo le tisti znanstveniki in znanstvenice, ki na novo obdelajo nova polja znanja, se za njimi skrivajo množice anonimnih sodelavk in sodelavcev. Sodelavke je doslej zgodovina, ki so jo pisali predvsem moški, večinoma zanemarjala. Znanstveno raziskovanje je družbena praksa, v kateri je druženje enako pomembno kot individualno delo. Delovna srečanja, delavnice, projektni sestanki in posveti so za znanost ključnega pomena.

Na delovnem srečanju v Brightonu smo v četrtek in petek predstavljali, pregledovali in analizirali dosedanje rezultate preučevanja mestnih čutnih vtisov in spominov v okviru raziskovalnega projekta Sensotra, ki poteka od leta 2017 pod vodstvom profesorice Helmi Järviluoma z Univerze Vzhodne Finske in ga financira Evropski raziskovalni svet (ERC). Ekipa je starostno in spolno dobro uravnotežena, veseli pa me, da empirično težišče raziskave sloni na ramenih najmlajših sodelavcev in sodelavk raziskave.

Evropski projekti omogočajo začasne zaposlitve za krajše obdobje, praviloma od enega do treh let, za delo v okviru konkretnega projekta. Te prekarne zaposlitve so sicer resen strukturni problem razvoja znanosti v Evropski uniji, toda večina drugih možnosti je za mlajše raziskovalce in raziskovalce na samem začetku njihovega raziskovalnega dela še slabših: od izjemno dragih šolnin za doktorski študij, ki šele omogoča samostojno prijavljanje projektov, do zastonjskega ali začasnega raziskovanja, ki je na koncu praviloma zelo daleč od tistega, kar bi sicer preučeval raziskovalec ali preučevala raziskovalka, če bi lahko sledil_a lastni radovednosti.

Kadar vodja projekta ali koordinator zaposli doktorskega študenta ali študentko, ta zaposlitev praviloma traja tri leta, kolikor naj bi trajal tudi doktorski študij. V resnici je v treh letih zelo težko dokončati res inovativno in kompleksno raziskavo; pravzaprav to dejansko ni mogoče, vsaj na področju humanističnih raziskav to ne gre, saj je intenzivno branje obsežne literature podlaga uspešnega raziskovanja. Če raziskovanje vključuje tudi intenzivno terensko delo, ki traja leto ali dve, se ta proces zavleče v šest do sedem let: takrat se raziskovalno delo učinkovito prevesi v znanje, ki lahko kasneje požene lastne korenine. Toda v sodobni družbi je človeški čas zlato. Dobesedno.

V prvem letu se študentke in študenti na doktorskem študiju seznanjajo s področjem, metodologijo, najsodobnejšimi dosežki vede in počasi zožijo strnejo raziskovalno pozornost na ožje področje svoje raziskave. V drugem in tretjem letu doktorskega študija sledita kombinacija terenskega dela in intenzivnega branja ter, če je le mogoče, tudi dodatnega izobraževanja na tujih univerzah in raziskovalnih ustanovah ali vsaj na svetovnih znanstvenih posvetih. Vključevanje v raziskovalne projekte je zato v večini primerov najboljša popotnica tega intenzivnega dela.

V okviru raziskave Sensotra v vseh treh mestih, kjer poteka raziskava, tj. v Ljubljani, Turkuju in Brightonu, opravljajo raziskovalno delo mlajše raziskovalke in raziskovalci, skupaj z že uveljavljenimi. V finskem Turkuju sta glavnino raziskav izvedli doktorska študentka Sonja Pölanen, ki sicer dela tudi kot pomočnica izvedbe projekta, in podoktorska raziskovalka Inkeri Aula in raziskovalca Juhanna Venäläinen ter Heikki Uimonen, ki se jim je tu in tam pridružila tudi vodja projekta Helmi Järviluoma.

V Brightonu, kjer so začeli raziskavo prav v tednu projektnega srečanja, sodelujeta doktorska študentka Eeva Pärjälä, sodelujeta pa tudi Heiiki Uimonen in uveljavljena domača raziskovalka, pedagoginja Leslie Murray.

Empirična raziskava v Ljubljani je v glavnem končana. Glavnino dela sta na terenu opravila doktorski študent Sandi Abram in podoktorski raziskovalec Blaž Bajič, občasno pa sem se jima pridružil tudi sam. 

Sandi Abram je pred tem končal magistrski študij v okviru skupnega mednarodnega socialnoantropološkega programa Creole/Kreol, ki ga na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izvajamo v sodelovanju s sedmimi evropskimi univerzami. Raziskavo za doktorsko disertacijo, ki jo bo končal na Univerzi Vzhodne Finske, bo usmeril v preučevanje »pogospodenja« (gentrifikacije) Ljubljane, še posebej zaradi vplivov turizma na življenje v mestnem središču. Posebno pozornost bo, podobno kot v magistrskem delu, namenil ljudem in skupnostim, ki se takšnim procesom upirajo, na primer v Rogu in na Metelkovi.

Blaž Bajič je za svojo doktorsko disertacijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani preučeval ljubljanske tekače, maraton in tekaška tekmovanja  (Poti tekačev na Ljubljanskem, 2017), v okviru projekta Sensotra pa ga zanima razmerje med spomini, telesi in čuti pri pripadnicah in pripadnikih različnih generacij Ljubljančank in Ljubljančanov, pa tudi družbeno-kulturne okoliščine, v katerih je  “življenje čutov” sploh postalo predmet zanimanja tako v humanistiki kot v vsakdanjem življenju. 

Glavnino načrtovanega terenskega dela s čutno-biografskimi sprehodi v parih v Ljubljani smo že opravili, bomo pa vsekakor zelo veseli, če se kdo med vami ojunači in prijavi k sodelovanju na spletni strani http://www.uef.fi/en/web/sensotra/ljubljana. A soditi morate v starostno skupino rojenih pred letom 1950 ali po letu 1990, da bomo lahko primerjali doživljanje mestnega prostora Ljubljane med preddigitalnimi generacijami in tako imenovanimi digitalnimi domačini.

SOBOTA, 3. 11. 2018: Rajko Muršič piše o … znanosti in družbi

Ljudje smo po naravi radovedni. Med vsemi čutili, kar jih imamo na voljo za potešitev radovednosti, je razmišljal Aristotel na začetku Metafizike, se najbolj navdušujemo nad očmi. Znanost, ki izhaja iz te neustavljive radovednosti, se od samih začetkov ločevanja od filozofije, druge ključne potomke radovednosti, giblje v družbenem polju, razpeta med ideologijo (ali bojevanjem proti obstoječim ideologijam) in močjo (in bojevanjem proti njej). V največji meri, ne glede na to, ali jo financirajo zasebni kapital ali države, je praktično v celoti vključena v »sistem«: znanost je, v nasprotju z iskanjem odgovorov na vprašanja, ki jih spodbujata pristno človeško začudenje in radovednost, danes vse prevečkrat v predstavah politike, gospodarstva in medijev, s tem pa vse bolj tudi preprostih ljudi, zgolj še integralni del proizvodnje, torej dekla kapitala in s tem najbolj inovativni akter snovanja in proizvajanja novih in novih tehnologij izkoriščanja narave in ljudi.

Pa vendar se po dveh tisočletjih in pol človeška radovednost ni prav nič zmanjšala. Ljudje smo še vedno po naravi radovedni, znanje pa je, prav tako kot v času sofistov, zelo iskano tržno blago. Zato bi morala biti prisotnost znanosti v medijih samoumevna. A ni tako. Kar zadeva radio, ki je zame še vedno najbolj žlahten medij, ker naslavlja naše uho, je oddaj o znanosti sorazmerno malo, pa še te zasledimo skorajda izključno v javnih in nekomercialnih medijih.

Pred nekaj leti me je navdušila poteza Radia Študent, ki je šele po štirih desetletjih svojega obstoja ustanovil znanstveno redakcijo. Njegove oddaje o znanosti so med najbolj zanimivimi deli njegovega programa. Podobno je s poddajami na Metini listi. V obeh primerih so v ospredju mladi raziskovalci in raziskovalke. Ti drobni koraki izkazujejo žilavost prvotne človeške narave in dajejo upanje.

ČETRTEK, 1. 11. 2018: Rajko Muršič piše o … tem, kaj pomeni biti človeško bitje

V torek sem predaval skupini radikalne antropologije (Radical Anthropology Group) na londonskem univerzitetnem kolidžu (UCL). Kot druge antropologe in antropologinje jih zanima temeljno vprašanje, kaj pomeni biti človeško bitje. Radikalni so v tem, da se odmikajo od prevladujočih smeri sodobne antropologije, ki silijo bodisi v filozofijo ali v drobnjakarsko iskanje neskončno razpršenih primerov različnega človeškega življenja, ki jih ni mogoče posplošiti v nič smiselno univerzalnega. Trmasto si zastavljajo vprašanja o tem, kaj se lahko naučimo od lovcev in nabiralcev ter iz podatkov o pradavnini človeštva in kje naj iščemo odgovore na ključne dileme o izviru in začetkih najbolj ključne posebnosti naše vrste, uporabe simbolov.

Radikalni so v tem, da si upajo povezovati nove in stare podatke onkraj prevladujočih razlag – če tovrstna vprašanja danes kogarkoli v antropologiji sploh še zanimajo. Resno jemljejo egalitarnost in solidarnost ter posebej upoštevajo vlogo in pomen umetnosti in ritualov v človeškem življenju. Zato moje raziskovanje, usmerjeno v izkušnje delovanja na samoniklih prizoriščih sodobne podzemne glasbe pri nas, ki sem jim ga predstavil v torek, ni zelo daleč od njihovih prizadevanj. Sodelovalno raziskavo izbranih prizorišč smo leta 2011 izvedli skupaj z nosilnimi hrbti Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon in je izšla leto pozneje v knjigi Na trdna tla. Le vstop in vpogled v človeško življenje nekoč in danes, doma in v najbolj odmaknjenih krajih, je drugačen.

Camilla Power in Chris Knight raziskujeta možnosti, da se je specifika človeške kulture razvila iz ženskih menstrualnih ritualov ter preoblikovanja in olepševanja telesa, iz sinhronizacije menstrualnega cikla in njenega hlinjenja z okro kot prvo in dolgo prevladujočo barvo. Igre pretvarjanja so sploh ključne za človeštvo, toda telesni gibi, ki se tako rekoč samodejno razvrstijo v ritmično ponavljanje, obvladovanje telesnih zvokov, predvsem glasu, skratka, glasbo, je prav tako potrebno upoštevati kot podlago za tisto, kar je človeštvo izstrelilo iz orbite narave. Z zanimivimi zamislimi o učlovečevanju človeštva sem se poigral tudi v nedavnem Glasbenem pojmovniku za mlade.

Vse bolj sem prepričan, da ne bomo vedeli nikoli, kako in zakaj se je to zgodilo, toda uporaba simbolov je za našo vrsto spremenila vse. To je nekakšen veliki pok naše vrste, a je gotovo trajalo dolgo, preden so se vse niti, ki so ga omogočile, sestavile skupaj.

Gotovo ni bil ključen en sam dejavnik, toda vloga žensk pri njem je prav gotovo veliko večja, kot so antropologi in antropologinje domnevali do nedavnega. In prav zaradi radikalno drugačnega zastavljanja starih vprašanj, ki danes v antropologiji nikakor niso v modi, je bilo srečevanje z radikalnimi antropologi in antropologinjami v zadnjih letih, ne le v torek, vedno inspirativno!

SREDA, 31. 10. 2018: Rajko Muršič razmišlja o … znanju, usmerjenemu k dobrobiti človeštva

Velika večina znanstvenikov, ki je večinoma modro tiho, nikakor ne pristaja na neenakosti v družbi in krivice, ki se ves čas dogajajo. Upajo, da bodo s svojim delom in znanstvenim raziskovanjem pomagali k temu, da se bo družba izboljšala. Ampak, žal, zgolj na tej ravni tehnologij in družbe ne moremo tako zelo spremeniti družbe, kot jo lahko spremenimo z našim delovanjem v kulturi v širšem pomenu besede: od umetnosti do iskanja kritične misli, ki je mogoče še celo daleč najpomembnejša in ta trenutek daleč najbolj zatrta.

Zato potrebujemo humanistiko, zato potrebujemo poznavanje razmišljanja ljudi iz preteklosti, ki se pravzaprav ponavljajo. Zame je odlično izhodišče današnjega časa usoda Diogena, ki je, kot vemo iz hagiografskih zapisov, živel v sodu in zanikal oziroma preziral vsako bogastvo. Takšni primeri kažejo, da se svet v teh 2500 letih ni tako bistveno spremenil in da tudi danes potrebujemo Diogene in jih moramo resno jemati. Koga od tistih veljakov iz njegovega časa, iz tretjega oziroma četrtega stoletja pred naših štetjem, pa danes še poznamo, razen njega?

In tukaj je ključna zadeva: Na kratek rok se nam zdi, da zmagujejo tisti, ki vsiljujejo svojo moč in svoje poglede, na dolgi rok pa je pravzaprav skupno tako rekoč frontalno prizadevanje k znanju, k nečemu, na kar ves čas pozabljamo kot na ideal, torej k resnici, in seveda k tistemu, kar je najbolj človeškega, k dobrobiti človeštva usmerjeno znanje.

Vse to se nam zdi, da je precej manj vredno. Ampak ni, v resnici ti boji potekajo, celo na zelo učinkovit način na socialnih omrežjih, tudi če nimamo tega občutka. Moram reči, da je Borštnikovo srečanje nekaj dni nazaj pokazalo, da se da marsikaj narediti, če je dobra volja.

 

TOREK, 30. 10. 2018: Rajko Muršič piše o … antropologiji in oblikovanju

Give a shit project

foto: Rajko Muršič

Antropologi in oblikovalci se lotevamo svojega početja s povsem različnega konca. Po besedah Jamerja Hunta na prireditvi Why the World Needs Anthropology v petek, 26. oktobra 2018, v Lizboni si oblikovalci najprej domišljajo, da so glavni na svetu, potem znorijo od navdušenja nad svojo zamislijo, sledita raziskovanje in zamišljanje, končajo pa z materialnim preizkušanjem, tudi povsem kaotičnim.

V etnologiji se, nasprotno, najprej lotimo zmede, predstavne in materialne, v katero nas pahne vsakdanje življenje, še posebej v nam tujem okolju, nato sledi daljše obdobje raziskovanja. Šele ob pisanju ali drugačnem sestavljanju opisa preučevanega življenja se začneta premislek in celostno zamišljanje družbenih praks. Na koncu se prav tako lahko zgodi, da se tudi etnologi in antropologinje vidijo kot najpomembnejši na svetu.

Kako naj potem raziskovalec ali raziskovalka združi oba pristopa v snovalski antropologiji (kot prevajam design anthropology)? Težko. Laura Korčulanin opozarja na dejstvo, da pri straniščih že dve stoletji stopicamo na mestu, sanitarni odpadki pa nas dušijo. Zato je v projektu Give a Shit najprej zastavila kampanjo ozaveščanja problema. Kakšne rešitve bo ponudila, bomo videli, ko bo sestavila obe zgodbi skupaj. Bistveno je, da se tudi pogledi etnologinj in antropologov usmerjajo v prihodnost.

 

PONEDELJEK, 29. 10. 2018: Rajko Muršič piše o … tem, zakaj potrebujemo etnologinje in etnologe ter antropologinje in antropologe

Če vprašamo navadne ljudi ali druge strokovnjake, običajno ne vedo, kaj naj bi počeli antropologi in antropologinjami oz. etnologi in etnologinjami. Nejasne predstave o tem, kaj naj bi počeli, se gibljejo od skakanja po pragozdovih z lokom in puščicami do čaščenja kranjskih klobas in kozolcev. Med nami najdemo tudi takšne, toda v Lizboni so se na prireditvi Zakaj svet potrebuje antropologe in antropologinje s tokratnim naslovom Snovanje prihodnosti (Designing the Future), ki sta si jo pred petimi leti zamislila Dan Podjed in Meta Gorup, pokazale tudi drugačne podobe raziskovalcev in raziskovalk človeškega življenja.

Toda hladen tuš nas je dočakal že na začetku. Oblikovalec José Manuel dos Santos je prikazal nekaj odgovorov svojih kolegov in kolegic s področja dizajna o tem, kaj vedo o antropologiji in o tem, kaj antropologi in antropologinje počnejo. Odgovori so bili v glavnem negativni: ljudje imajo splošne predstave o tem, kaj naj bi antropologi počeli, vendar pa se je celo tisto megleno poznavanje antropologije kot preučevanje kulture in zgodovine človeštva povsem razblinilo, ko jih je vprašal, če so kdaj sodelovali z antropologom ali antropologinjo. Oblikovalci v glavnem nimajo nobene predstave o tem, kako naj bi jih zaposlili. Kar zadeva antropologe in antropologinje, šele v zadnjem času usmerjamo svoje znanje in raziskovanje tudi v prihodnost. Najslabše, kar se lahko zgodi znanstvenikom in znanstvenicam, je zapiranje v lasten vrtiček.

Razprave na tridnevni prireditvi so pokazale, da je potrebno umestiti antropologijo v izobraževalni sistem, opozarjati na zelo široko uporabnost njene metodologije, nakopičenih znanj o neskončni raznolikosti vsakdanjega življenja po vsem planetu. In, nenazadnje, razkrivati specifične antropološke perspektive, ki jih je mogoče koristno vključiti v katerekoli druge dejavnosti ljudi za ljudi.

Nomen est omen

Nekaj zmede povzroča tudi uporaba termina antropologija, s katerim označujemo različne pristope in načine raziskovanja človeštva. Starejši ljudje poznajo antropologijo kot biološko vedo, nekoč so ji rekli fizična antropologija, danes ji rečemo biološka. Fizično antropologijo spremljajo negativni sopomeni, saj je bila tesno povezana s tisto znanostjo, ki je na podlagi antropometričnih meritev klasificirala človeštvo v rase. Mengele sicer ni bil antropolog, ampak zdravnik, ampak takšno antropologijo vendarle še vedno povezujemo z njegovimi “dosežki”.

Znanost pač ni ločena od družbe in vrednostno neodvisna spremenljivka, še manj neodvisna od ideologij. To se še kako pozna v družboslovju, ki ne more biti ne vrednostno nevtralno, ne objektivno, še manj apolitično.

Socialna antropologija (v Veliki Britaniji) in kulturna antropologija (v ZDA) sta se razvijali v kolonialnem kontekstu, tudi če so njuni protagonisti v glavnem delovali v dobrobit staroselskih ljudstev, ki so jih preučevali. Toda skorajda celo stoletje so preučevali v glavnem eksotična zunajevropska ljudstva, na vrtičku navideznih preostankov arhaičnega človeštva. Še danes smo neskončno daleč od ideala, v katerem bi antropologi in antropologinje iz Afrike in drugih perifernih delov sveta preučevali Evropejce in Američane z istimi metodami, kot jih ti uporabljajo pri preučevanju “eksotov”.

Težava ni v nezanimanju ali neznanju raziskovalcev in raziskovalk zunaj Evrope, težava je izključno finančna: bogati sever si lahko privošči raziskovanje revnega globalnega juga, medtem ko si globalni jug česa takšnega ne more privoščiti. Še več: metodološko in konceptualno prevzemajo modele “zahodne znanosti” in v svojih okoljih (v mislih imam na primer Indijo) reproducirajo poglede na vrtičke “divjakov”. Kljub vsemu pa se v zadnjih letih zbujajo staroselci na vseh koncih sveta, toda “staroselske raziskave” (Indigenous Studies) se antropologiji z zgoraj prikazano dediščino raje izogibajo, kot da bi jo razvijali po svoje.

 

Dodatno poslušanje iz našega arhiva: 

Podobe znanja

Nočni obisk

V en glas o glasu (Frekvenca X)

Zaprtje središča alternativne kulture na Gorenjskem 

Privlačnost nasilja na zaslonu 

Iz nedavne objave na www.rtvslo.si.

foto: rtvslo.si