Dr. Ana Rotter, biostatističarka

Raziskovalka z Nacionalnega inštituta za biologijo z entuziazmom in tudi kritiko deli svojo izkušnjo dela v znanosti

V rubriki #zManost tretji oktobrski teden kot čisto prva gostuje dr. Ana Rotter, ki je na Biotehniški fakulteti doktorirala s področja orodij sistemske biologije in statistike. Njen svet sestoji iz številk, a je, kot pravi, kljub temu lep in razburljiv.

Njena raziskovalna pot se je začela s preučevanjem driske, imela je bližnje srečanje z emujem, zdaj svoje delo nadaljuje na rastlinah, trenutno jo najbolj navdušujejo meduze. Je tudi borka za enakopravnost in pravičnost na področju znanosti. Zavzema se za to, da bi se sistemsko lotili reševanja problema prekariata v znanosti, ki ga sestavlja čedalje bolj nepregledna množica mladih znanstvenikov. Deluje tudi kot vodja enega od delovnih sklopov v evropskem projektu CHANGE in vodja dveh delovnih sklopov v evropskem prijektu GoJelly.

Spremljajte Ano Rotter v skupini Frekvenca X na Facebooku in Twitter profilu Frekvence X.

SOBOTA, 20. 10. 2018 … Ana Rotter piše o mejnikih v svoji karieri

#1 Prvi mejnik in prvi stik s (skorajda) samostojnim raziskovalnim delom je bilo izvajanje mojega diplomskega dela na Biotehniški fakulteti pod vodstvom prof. dr. Maje Rupnik. Uživala sem vsak trenutek, od »nabiranja vzorcev« v živalskem vrtu, do učenja laboratorijskih tehnik, do ocenjevanja smradu blata različnih živali. Slednje sicer ni bilo del diplome, me je pa zelo zabavalo. In čigavo blato najbolj smrdi? Meni osebno je bilo »zmagovalno« pasje blato. Kot sem že omenila v uvodniku tega gostovanja, sem preiskave živalskega blata, ker nismo našli iskane bakterijske vrste, preusmerila na človeško blato. Iskali smo bakterijo (vrsto Clostridium difficile), ki povzroča težave pri bolnišničnih infekcijah in povzroča hudo drisko. Ker vzorcev slovenskih bolnikov nismo dobili, smo jih nekaj časa (do 11. 9. 2001) dobivali iz Kuvajta. Po tem datumu pa pošiljke iz arabskega sveta nekaj časa niso bile možne, zato sem del diplomske naloge izvajala na Poljskem. Tam je bilo, za razliko od Slovenije, vzorcev blata dovolj. Nikoli se nisem spraševala, zakaj je temu tako, pomembno je bilo, da sem diplomo opravila.

#2 Zagotovo je bil največji mejnik ta, da sem se odločila nadaljevati študij. Po zaključeni diplomi sem si rekla, da če bom kdaj šla na doktorski študij, bo to moralo biti nekaj, kar me res veseli. Pa ne, da me mikrobiologija ni veselila, ravno nasprotno. Svoje obstoječe znanje sem hotela nadgraditi, zato sem se odločila, da se preusmerim na podiplomski študij statistike, ki me je že v srednji šoli zelo veselila. Veliko nas je takih, kombinacija (mikro)biologije in statistike. Ostali taki kolegi in kolegice (sicer sem do sedaj spoznala samo tujce) delujejo v svetovalnih službah na univerzah ali inštitutih v tujini. Ko jih kdo potrebuje, si »rezervira« njihov čas in se lotijo skupnega projekta. Odlična kombinacija, ravno zaradi razgibanosti dela tudi meni ni žal za to odločitev. Je pa bilo težko popolnoma zamenjati smer.

#3 Izvajanje doktorskega dela na področju statistike mi je predstavljalo poseben izziv. Najprej sem se poslovila od laboratorijskega sveta (saj bi sicer bila kot pralno-sušilni stroj; če hočeš vse delati sam, ne boš optimalen in je bolje imeti več komponent). Takrat sem se začela učiti pomena timskega dela.

Ja, v znanosti nikoli nisi sam. Na srečo!

Ko nekaj predstavljamo, nikoli ne govorimo v prvi osebi ednine (torej »jaz sem naredila«), temveč v prvi osebi množine (»mi smo naredili«). Pa četudi sem morda res naredila vse sama. Kdo pa mi je pomagal pri izbiri projektnih partnerjev? Kdo mi je zagotovil podatke? Koga sem spraševala o ozadju poskusa?

#4 Veliko zanimivih in za človeštvo pomembnih vprašanj sem poskusila reševati s podatkovno obdelavo. Kako med seboj »komunicirajo« rastline in virusi? Zakaj so bile določene sorte krompirja (npr. naš znani slovenski igor) tako občutljive na krompirjev virus Y, da so popolnoma izginile z naših polj? Ali zdravila, ki jih jemljemo (bodisi so to kontracepcijske tablete ali pa kemoterapevtiki), vplivajo na živali v vodnem svetu? (Pomnimo, zdravila tudi izločamo in gredo preko kanalizacijskih sistemov v naše potoke, reke in morja, zato se poraja vprašanje, koliko lahko vplivajo na organizmih, ki živijo v teh vodnih sistemih) Ali lahko s štetjem morskim organizmov odgovarjamo na pomembna ekološka vprašanja (denimo o temu, če se ekološko stanje slabša)?

#5 Pomembno spoznanje sem doživela, ko sem ugotovila, kako pomembna je komunikacija (v) znanosti. Predvsem ob nedavni svetovni ekonomski krizi, ko je ravno financiranje znanosti in znanstvenikov utrpelo največji udarec. Predvsem v Sloveniji. Dolgo časa sem se spraševala, zakaj. Verjetno smo si za to sami krivi. Na fakulteti in tudi pozneje so nas spodbujali k akademski odličnosti, sedaj pa je jasno, da samo to ni dovolj. Moramo se kazati v javnosti, moramo sporočati javnosti, zakaj smo tukaj, zakaj je pomembno, da o(b)stajamo in biti na voljo za odgovarjanje na vprašanja zvedave javnosti in novinarjev. Sicer se ob preveliki pasivnosti (na področju komuniciranja, kakopak) zgodi, da se zakonodajalcem, financerjem in ostalim odločevalcem ne zdimo tako potrebni in »itak bodo tiho, tudi če jim odrežemo proč še dodaten kos že tako borne pogače«.

#6 In moji obeti in želje za bližnjo prihodnost? Imam nekako tri želje in, saj veste, če željo poveš naglas, se bo uresničila.

(1) Želim se še izpopolnjevati na področju komuniciranja za znanost, ne zaradi sebe, ampak zaradi vseh nas, ki delujemo na tem področju. (2) Želim si še veliko možnosti za projektna sodelovanja, kjer bom lahko s statističnimi prijemi reševala konkretna biološka vprašanja. (3) V Slovenijo želim pripeljati področje morske biotehnologije.

foto: Tihomir Makovec

To področje ima velik potencial. Za to si prizadevam že približno štiri leta, na to temo sem prijavila že vsaj 5 projektov (državnih kot tudi mednarodnih), pretežno kot idejna vodja in glavna pisateljica prijave. Čeprav sem vložila veliko (predvsem prostega) časa in truda, sem bila vedno tik pod mejo financiranja. A vendar, ne pustim se odgnati kar tako in zavrnitev ne jemljem osebno (sicer bi me pobralo). Vsakič znova sem nekoliko boljša in nekoliko bolj pripravljena, kar je tudi nekaj. Predvsem pa me veseli, da lahko v smer izkoriščanja naravnih danosti delujemo že sedaj, in sicer na projektu GoJelly, kjer poskušamo mukus (sluz), ki ga izločajo meduze, izkoristiti za izdelavo t.i. biofiltra, ki bi lovil delce mikroplastike, v načrtu pa imamo tudi izdelavo prototipov in meduz, ki se bodo uporabljali v kozmetični industriji, v prehrani ljudi in rib ter kot gnojilo. Kaj bo prinesla prihodnost? Ne vem. Znanost je namreč kratkovidna. Ravno tako kot jaz.

PETEK, 19. 10. 2018 … Ana Rotter piše o tem, kaj bi si svetovala …

… če bi se znova odločala za karierno pot?

Konec srednješolskih let je veliko večja prelomnica kot se zdi na prvi pogled. Poleg tega, da ima večina ljudi takrat izpit za avto in volilno pravico, se takrat zgodi še nekaj pomembnejšega. Odločimo se za našo prihodnost. S tem, ko na prijavnico za fakulteto po nekem vrstnem redu napišemo naše želje glede študija, naredimo veliko večji korak kot se zdi na prvi pogled. Dejansko se odločimo za to, kaj bomo počeli naslednji 5-7 let študija in pozneje vsaj 40 let zaposlitve. Seveda, če spadamo v skupino srečnežev in srečnic, ki bodo v končni fazi počeli to, za kar so študirali. Zato mi je danes nekoliko žal, da smo imeli izpolnjevanje prijavnic za študij za nekakšen trivialen korak.

Nekateri se za študij odločijo zato, ker želijo izpolniti svoje otroške sanje. Ostali se odločijo zaradi bližine (ali oddaljenosti!) od kraja bivališča. Tretji se odločijo (ja, tudi takšni so!) zaradi družbe, da bo torej v letniku več znanih ljudi. Kako je bilo pri meni? Sosledje nekih naključij, ki ga danes, z izkušnjami, ki jih imam, verjetno nikoli ne bi ponovila (ali pač?). Namreč, odkar pomnim (še pred osnovno šolo), sem želela biti zdravnica in ko je prišel čas odločitve glede vpisa na fakulteto, sem že vedela, kaj bom napisala na prvo mesto. Ko je prišel čas famoznih informativnih dni, se je družba iz razreda odločila, da gredo skupaj v Ljubljano. Povprašala sem jih, kam gredo, in dva sta šla na Fakulteto za elektrotehniko, ena pa na Biotehniško fakulteto. Ker se mi je izlet v prestolnico zdel lepa priložnost, sem se jim pridružila. Obe omenjeni fakulteti pa nista najbližje Medicinski fakulteti, zato sem se odločila, da grem tudi sama na Biotehniško fakulteto, da se ne ločimo (pomembno: takrat ni bilo mobilnih telefonov in so bila dogovarjanja bolj precizna in dokončna, poleg tega nisem poznala Ljubljane in strah me je bilo, da se izgubim – to se mi sicer dogaja še danes, navkljub raznoraznim navigacijam). Da pa vseeno dodam k raznolikosti naše skupine, sem se, v primerjavi s sošolko, odločila, da grem poslušat profesorje iz mikrobiologije.

Še danes ne vem, ali je bila to napaka ali pa usoda, ampak po tistem predavanju sem popolnoma spremenila svoje mnenje in se odločila, da je Biotehniška fakulteta tista, ki je meni pisana na kožo.

Zakaj? Ker je imel profesor, ki je pozdravil študente, tako fantastično predavanje, da me je popolnoma navdušil. Iz te izkušnje, ki mi je zapečatila usodo, sem se naučila nekaj zadev: (1) sposobnost retorike je izjemnega pomena – šele s časom se pa naučimo (nekateri sicer nikoli), kako ločiti zrno od plev; (2) intuicija je hudičeva reč; (3) potrebno bi bilo več svetovanja pri odločanju za študij, predvsem v matičnih srednjih šolah.

Danes se pogosto sprašujem, če sem naredila napako. Ali mi je žal? Odgovor je večplasten. Lepe plati poklica znanstvenice sem že osvetlila. Na kratko: svoboda, kreativnost, konstantna intelektualna stimulacija, možnost dela z raznolikimi ljudmi iz različnih strok, moj poklic ni služba, ampak poslanstvo. Kaj pa malo manj lepe plati?

Velika razlika je med tem, kako poteka sam študij, kako uživamo (ali ne) med samimi predavanji in kaj se nam obeta po koncu študija. Iz rokava vam lahko stresem študije, za katere sem prepričana, da so v velik užitek tako predavateljem kot študentom. Težava je v temu, da morda proizvajajo kader, ki je slabše zaposljiv. Zato bi sama sebi priporočala taktiziranje že pri odločitvi o tem, pri katerem profesorju bomo izvajali diplomo. Kot se spomnim, je v vseh štirih letih predavanj na študiju mikrobiologije, samo enkrat, v četrtem letniku, eden od profesorjev omenil, da se nam v to smer (tehnologije, ki bodo usmerjene v zaščito narave) izplača vložiti naš čas in znanje.

Niso nas učili podjetništva, kar je velika škoda, predvsem zato, ker si pogosto ne upamo oditi iz varnega zavetja služb v javnem sektorju in si upati odpreti svoje podjetje.

Pa smo tam. Javni sektor. Dejansko smo (večinoma) znanstveniki zaposleni ali v akademskih – izobraževalnih ustanovah ali na inštitutih. Načini dela pri obojih so pogosto zelo različni, veliko zadev pa jim je skupnih. Recimo to, da smo v očeh splošne javnosti pogosto videni kot še eni izmed parazitov, ki so prisesani na državne finance. Pa ni ravno tako. Pogosto se dogaja, da imamo zagotovljenih državnih sredstev na začetku leta približno 20 %. Preostali del si moramo zagotoviti na »trgu«, ki lahko dejansko pomeni izvajanje neke raziskave za naročnika (bodisi občina ali podjetje), pogosteje pa to pomeni krvavi boj za projekte. Če nimaš projektov, enostavno nimaš osnovnih sredstev za plačo. To ima več pomembnih posledic:

(1) Konstantno smo na preži za novimi projekti, včasih tudi takimi, za katere vemo, da nimamo kompetenc, a če ga ne bomo pridobili, si ne bomo zagotovili plače za svoje delovanje. (2) Lahko si seveda predstavljate, da je prav zato konkurenca pri prijavi za projekte izjemna. Glede na tip projektov, je uspešnost 5-20%.

A si predstavljate? Da bi si zagotovila izvajanje dela in omogočila izplačevanje plače, je potrebno napisati 5-20 projektov, da bomo lahko računali na to, da bomo vsaj pri enem uspešni.

Ana Rotter s svojimi sodelavkami Tjašo Kogovšek, Katjo Klun in Tinkaro Tinta.

foto: Tihomir Makovec

Zadeva sicer ni tako drastična, ker si s časom, izkušnjami in poznanstvi lahko zagotoviš, da te pokličejo v dobre projektne ekipe, ki imajo več možnosti za uspeh. Pa vendar. Na začetku je težko. (3) Mi ne raziskujemo 100 % svojega delovnega časa. Prej bi rekla, da za samo raziskovanje namenimo 1-2 dni na teden (če je dober teden). Ostali čas administriramo, izpolnjujemo obrazce in se dogovarjamo za nove projekte. Kdor tega ne more sprejeti, je ponavadi zelo nesrečen v znanosti. (4) Prekariat je v znanosti prej pravilo kot izjema in to ne samo pri nas, ampak povsod po svetu.

Pogodbe za določen čas se podaljšujejo, naša prihodnost je tako vse dlje nedokončna in nepredvidljiva. To je frustrirajoče.

Hm, odhodi in prihodi. Sama sem mnenja, da se zelo pozna, kateri sodelavci so že delali kje drugje, katerim pa je to prva in edina služba. Odhod na drugo delovno mesto ali prihod iz drugega kolektiva zato nikakor ni hendikep, temveč zagotavlja izkušnje. Mi smo sicer na neki način prisiljeni iti v tujino ali pa kompenzirati z odličnim znanstvenim, projektnim in vodstvenim delom, ker to avtomatično pomeni, da delamo (tudi) s tujimi kolektivi. Ampak zanimivo. Če želimo napredovati, moramo v svoji karieri mentorirati tudi doktorske študente. Velja, z veseljem. A pozor! Mesta za doktorske študente so zelo omejena – 1 do največ 2 na leto na skupino. Če je v skupini 10 oseb, ki bi po zrelosti lahko mentorirali, to pomeni, da bi na vrsto za mentoriranje lahko prišli v 5-10 letih. A vendar ne gre tako, saj si mentorji, ko študent zaključi svoje delo, želijo mentorirati nove študente. Zato nekateri ne morejo, ne moremo priti v krog mentorjev. Pa čeprav imamo želje po predajanju znanja. Kaj nam ostane?

Še večji boj za projektna sredstva, še več napisanih projektov, da iz njih lahko zaposlimo novo osebo. Torej še več dela pri pisanju projektov, še manj časa za samo raziskovanje, kar vodi v slabšo konkurenčnost. In to ima na dolgi rok eno izmed možnih posledic: ali te utrudi ali te utrdi.

SREDA, 17. 10. 2018: Ana Rotter piše … o diskriminaciji v znanosti

“Dolgo časa sem potrebovala, da sem si priznala, da sem ambiciozna. Še dlje časa sem potrebovala, da si razjasnim, da ambicioznost ne pomeni, da hočem iti čez trupla, temveč samo to, da hočem iz sebe potegniti svoj maksimum. Najdlje pa sem potrebovala za to, da ugotovim, zakaj je pri nas tako grozno spoznanje, da je nekdo ambiciozen. Povrhu pa še ženska.

Znanost namreč, vsaj glede na moje izkušnje, ni odporna proti diskriminaciji.

#Primer 1: Omenila sem že neko prikrito diskriminacijo do ambicioznih žensk. Res je, tudi sama sem bila (vsaj v določeni meri) rahlo diskriminatorna. Pa verjemite mi, to je težko priznati. Potem pa sem ugotovila, da te ženske (in seveda, absolutno tudi moški), ki so sami dali kar nekaj »ceste« skozi, lahko samo bogatijo. Kot primer, pred leti sem delovala v mednarodni projektni skupini, ki se je dotikala tematike spolov v znanosti, tehnologiji in okolju. To je bil moj prvi stik s strokovnjaki, ki so poudarjali pomembnost raznolikosti, npr. pri izvajanju kliničnih raziskav (naj navedem samo dva primera: osteoporoze nimajo samo starejše ženske, so pa one kljub temu bolj pogosto kot moški del raziskav poskusnih zdravil; lutke za preizkusne trke so pogosto v obliki moških s povprečno težo, ne pa tudi majhnih nosečih žensk). Te navezave so privedle do tega, da v tem trenutku delujem kot vodja enega delovnega sklopa v evropskem projektu CHANGE, kjer bomo v različnih evropskih državah skušali definirati notranje pravilnike, ki bodo omogočali nepristransko zaposlovanje, napredovanje in ohranjanje najboljših kadrov, ne glede na spol.

#Primer 2: V znanosti sem bila pogosto priča starostni diskriminaciji. Kolikokrat sem slišala o nekom govoriti, da je premlad(a) za neko funkcijo. Premlad(a) za vodjo projekta. Zakaj že? Zakaj ne dovoliti nekomu, ki ima očitne ambicije, želje in verjetno tudi potencial, da prinese svež veter – v kolektiv, v odbor, v neko strokovno ali znanstveno telo? Morda se bo celo res kdaj zgodilo, da bo ta oseba zaradi pomanjkanja izkušenj imela preveč naiven pogled na določene zadeve, ampak dopustimo možnost, da bodo imeli zagon in nove ideje mladega človeka na dolgi rok pozitiven učinek na izvajanje znanosti, organizacijo dela ali pa splošno počutje v kolektivu. Seveda gre omenjena diskriminacija tudi v obratno smer. Mlajše generacije pogosto nergajo, ker »starejši ne razumejo«, »se nočejo upokojiti in omogočiti mlajšim, da se zaposlijo«, »kaj pa oni vejo, so že 100 let za kačami«. Ne vem, če je korektno in koristno tako zavestno ločevati med generacijama. Recimo, lahko bi bolje izkoristili izkušnje, ki jih imajo (naj)starejše generacije. Če bi bilo po mojem, bi najstarejše delavke in delavce nekaj let pred dogovorjenim odhodom v pokoj postavila na mesto svetovalcev (če bi oni seveda to želeli!). Svetovali bi bodisi o znanstveni vsebini in dajali smernice za raziskave, bili pa bi na voljo za pogovore o delu, karierni poti in razmišljanje o znanosti nasploh.

#Primer 3: še vedno obstaja geografska diskriminacija. Nekoč se mi je na kongresu pripetilo, da so organizatorji na moji nalepki z imenom pomotoma izpustili državo (torej Slovenija) in je pisalo »Ana Rotter, National Institute of Biology«. Ker se je kongres odvijal v Nemčiji, so udeleženci mislili, da sem iz nemškega Nacionalnega inštituta za biologijo (če ta sploh obstaja, nisem nikoli preverila). Ni mi takoj bilo jasno, zakaj so se najbolj prestižni, najboljši predavatelji in sponzorji name lepili kot muhice na med.

Do trenutka, ko me je nekdo vprašal, v katerem mestu imamo bazo, v Berlinu ali kje drugje. Odvrnila sem, da sicer v Ljubljani, en oddelek pa je tudi v Piranu. Sedaj, ko to pišem, se smejem, ker se spominjam njihovih začudenih, zaprepadenih obrazov. V delčku sekunde so se vsi pomembneži odmaknili (eni so imeli nujen klic, ostali so naenkrat srečali starega znanca, spet tretji pa so se opravičili, ker so nujno morali tja, kamor še cesar hodi sam). V končni fazi sem ugotovila, da take stereotipe razbijemo na en način.

Samo s trudom, dobrim delom in s tem, da ponosno predstavljamo svojo znanost in državo. O (recimo temu) geografski diskriminaciji sva s kolegom Cenetom Gostinčarjem iz Biotehniške fakultete leta 2014 nekaj napisala tudi v pismih bralcev prestižne revije Science. Na najino presenečenje sva dobila pisma podpore s podobnimi izkušnjami raziskovalcev (predvsem iz Vzhodne Evrope, veliko pa je bilo tudi podpore s strani pomembnih raziskovalcev s celega sveta) in z zahvalo, da sva osvetlila tudi to plat.

#Primer 4: pogosto slišim na delitev znanosti na »mehko« in »trdo«, t.j. na družboslovno-humanistične in naravoslovne vede. Včasih eni ne cenijo drugih in obratno, enim se drugi zdijo preštevilni in obratno. Sama pri sebi vem, da šele ko sem začela bolj aktivno komunicirati in sodelovati s kolegicami in kolegi iz drugih ved (t.j. družboslovci in humanisti), se mi je odprl nov svet. Načini razmišljanja, izrazi, ki jih uporabljajo pri svojem delu, veliko sem se naučila!

PONEDELJEK, 15. 10. 2018: Ana Rotter piše … o lepih plateh znanosti

“Ravnokar sem se vrnila iz ZDA, kjer sem bila na delavnici, kjer smo preverjali, kakšni so modernejši pristopi statistične obdelave okoljskih podatkov. Zanimivo je bilo to, da je ravno prejšnji teden hrumel orkan Michael, ki je šel mimo Severne Karoline, kjer smo imeli delavnico, zato je bila tematika še kako aktualna – namreč: kako lahko napovedujemo okoljske fenomene, predvsem pa, kako moramo naše znanje komunicirati z javnostjo. To so veščine, ki jih ne učijo tekom naše akademske poti. Sama se še kako zavedam pomembnosti komunikacije, ki ima lahko dolgoročno samo pozitivne učinke: javnost vidi, da smo pomembni in potrebni, nekdo drug (novi poslovni partner ali celo financer) pa nas tako lahko spozna in stopi v stik z nami.

Pa nazaj k ZDA. Že skoraj 15 let delujem v znanosti in vedno sem presenečena, kako malo zares vem(o). Na začetku sem seveda mislila, da je to samo moja težava in da so vsi drugi pametnejši od mene, potem pa sem spoznala, da se s temi občutki borijo prav vsi (dobri) znanstveniki.

Namreč, zavedanje, da zares zelo malo vemo, je zelo pomembno.

Tudi v vodnem kraljestvu se skriva gora podatkov

foto: Tihomir Makovec

Prvič, to je odlična intelektualna stimulacija in zagon za osvajanje novih znanj (čeprav je težko zelo pogosto začeti znova), drugič, osvajanje novih znanj pomeni, da se naš “portfelj” znanj in sposobnosti bogati, kar pomeni, da bomo bolj konkurenčni, in tretjič, to zavedanje (“sedaj vem, da nič ne vem”) nam prepoveduje, da postanemo samozadostni, arogantni in izgubljeni v nekem svojem malem svetu. Tokrat sem, recimo, spoznala pristope obdelave podatkov, ki jih sama še nikoli nisem delala, ker sta se mi matematika in programiranje, ki stojita za tem, zdela pretežka in nad mojim dometom. No, ko sem videla, kakšne možnosti mi odpira osvojitev teh statističnih znanj, sem si obljubila, da jih bom preizkusila naslednje leto. Cilj: najti dobre podatke, preveriti, kaj delajo ostali svetovni raziskovalci, poskusiti to razumeti in osvojiti ter, na koncu, to uporabiti pri analizi podatkov (recimo: da bi lahko ugotovili, ali so nek ispecifični organizmi lahko indikatorji podnebnih sprememb, ali pa da bi preverili, kateri geni vplivajo na to, da se bo bolezen izrazila).

To je ravno ta lepa plat znanosti. Konstantno učenje, možnost kreativnega dela, odkrivanje novih zakonitosti, potovanje od delavnic do kongresov in spoznavanje ljudi. Ja, ljudje so v našem poslu zelo pomembni. Dobrih strokovnjakov je veliko, na koncu pa delaš s človekom in seveda si bomo izbrali projektne partnerje, ki ti tudi kot osebe zelo ustrezajo. Zato imajo družabni dogodki, ki so del službenih poti, veliko težo. Ne gre samo za dobro jedačo in pijačo, gre za spoznavanje ljudi iz celega sveta, z nekaterimi stkeš iskrena prijateljstva in (po navadi leta) iščeš možnosti, da bi prijateljstvo nadgradili s skupnim projektom, ki bi bil podprt z državnimi ali mednarodnimi sredstvi. To bi nam tudi omogočilo, da delamo stvari v dobro človeštva, in to z ljudmi, ki jih spoštujemo in za katere vemo, da lahko vzdržujemo odlično poslovno navezo. To je dobra plat medalje, namreč izvajanje projektov. Popolnoma druga zgodba medalje pa je čas, ki ga porabimo za to, da do financ za izvajanje svojega dela sploh lahko pridemo. O tem v naslednjem prispevku.

Razgled iz Anine pisarne

foto: Ana Rotter

Zadnja zadeva, ki bi se jo rada danes dotaknila, pa je to, da imamo srečo. Tistim, ki se jim uspe obdržati v krutem (!) svetu znanosti, je odhod v službo v užitek.

Po odhodu domov se misli na službo, na raziskovalni problem, ki se mu trenutno posvečamo, nikoli ne končajo. Kolikokrat se ponoči zbudim in premišljujem o službi, o nekem projektu ali rezultatih obdelav in kako bi lahko optimizirala postopke dela. Koliko neprespanih noči je za mano – seveda od nikogar ne pričakujem, da mi jih bo plačal …”

“Moje delo me pač veseli. In takih nas je veliko. Znanost ni delo od-do, v tem primeru pač to ni ustrezna izbira karierne poti.”