Galerija

Aphex Twin: Collapse EP

Yeez! Collapse je genialen

Pa saj je jasno, da mimo Aphex Twina ne gre. Čeprav. Pionir progresivne elektronske muzične gradnje se je pred štirimi leti semipompozno vrnil. Pred tem 13 let ni izdajal. Si je pa enkrat v tistem času kupil podmornico. Podatkov o tem, koliko jo je dejansko uporabljal oziroma se z njo vozil po oceanih in fjordih gor in dol, ni.

Richard David James, kot je glasbeniku ime, je svoje prve zvočne kreacije predstavil na začetku devetdesetih, okrog leta 2000 pa je, tudi za ljubitelje be-bopa in sodobne improvizirane, torej jazzovske glasbe, postal večje ime od Madonne, zagotovo pa je po pomembnosti bliskovito prehitel Johna Zorna.

Njegovo zlitje acid-techa in industrijske razbijancije je včasih čudežno, včasih pa premišljeno rodilo tudi najbolj opojne pomladanske zvokovne vonjave. Enkrat takrat je za štos kupil tudi banko ali pa vsaj poslopje, v katerem je delovala banka, pa tudi tank.

Pred štirimi leti je v Galeriji donela njegova povratniška celourna Syro.

Nov obet je bil jasen. Z njegovim svežim EP-jem si v uredniškem smislu niti ne moremo pomagati docela. Pač, par komadov, da približno lahko cenimo, v katero smer ultra-odbitka navija v izteku aktualne dekade. In kaj se zgodi? Ko elektroničarji že ne vedo več, kaj bi, saj je bilo že vse po dolgem in počez naproducirano, izkaže se, da je Aphex Twin ven butnil eno najboljši elektornik sploh. Nazadnje sta me do zdajšnje stopnje vzhičenja raztegnila Bobby Tank in zatem še Yanna Valdevit ob pomoči Zeda Biasa. Tega pa je zdaj že dolgih sedem let.