V 18. vzporednik se je z aktualnimi zanimivostmi oglasil dopisnik iz Bruslja Luka Robida
Luka Robida pravi, da je prvi vtis Bruslja v glavnem povezan z delom, saj ni bilo prav dosti priložnosti in časa, da bi skušal pronicati v pore mestnega utripa zunaj tistega v evropski četrti, v kateri poteka večina dogodkov, o katerih poroča.
“Ni treba več kot deset minut hoje ali pa nekaj metrov postaj, da se pomešaš med ljudi, ki tu živijo, in poskušaš začutiti utrip. Res je, Bruselj morda ni mesto, v katero se zaljubiš na prvi pogled, kot denimo kakšno slikovito mesto, je pa z dobrim milijonom prebivalcev precej razgibano in tudi obvladljivo. Restavracij ne manjka, pivnic tudi ne, če se želiš družiti, boš zlahka našel kraj za to, vsak dan v tednu, če imaš rad muziko, se tu na turnejah ustavi večina bendov, ki jih poslušamo tudi v Sloveniji, mesto je pisano, predvsem pa je multikulturno, pa ne samo zato, ker v njem zaradi Evropske unije živi skoraj četrtina ljudi iz drugih članic Unije, saj ima Belgija svojo zgodovino, po drugi svetovni vojni je sem prišlo veliko delavcev iz Magreba, iz Maroka in so tu trajno ostali, tu je močna skupnost Afričanov, predvsem iz nekdanje belgijske kolonije, iz Konga.”
“V Ganshornu so za župana izvolili 71-letnega strojnega inženirja Pierra Kompanyja, ki se je v Belgijo iz Konga kot begunec preselil pred 43 leti. Očeta Vincenta Kompanyja, kapetana Manchester Cityja.”
Luka Robida je spremljal tudi volitve v Luksemburgu. “Tam sta iz predvolilne kampanje izpadli temi, ki sta v minulih dveh letih v precejšnji meri diktirali kampanje po večini drugih držav Evropske unije. Od nekaj manj kot 600 tisoč prebivalcev jih je skoraj polovica priseljencev. Vsak dan se jih tja na delo pripelje skoraj 200 tisoč.”
