Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Dekle pred cvetočimi kulisami
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
Zaslužila več kot dvorni kancler
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Odtisi Nobela v Celju
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
