Delež starejših v Sloveniji se povečuje: Leta 2010 je bilo ljudi, ki so starejši od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa je do zdaj narasel na skoraj 20 odstotkov, vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.

Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah EU

V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnim svetovalcem za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.

Svet leta 2100

Na vprašanje, kakšna bo leta 2100 zahodna družba, Kirkwood odgovarja: “Zaznamovala jo bo občutna rast najstarejšega dela populacije, najhitreje bo torej rasel delež ljudi, ki so starejši od 85 let. Po drugi strani bo zdajšnjo demografsko sliko zamajala tudi nizka rodnost. To dvoje skupaj vpliva na zasuk, da bodo v populaciji vse bolj prevladovale starejše starostne skupine.”

Na začetku 19. stoletja je bila pričakovana življenjska doba 40 let, zdaj je že več kot 80, celo 83 let za ženske.

V preteklosti smo smrtnost v mladostnem obdobju in v srednjih letih korenito zmanjšali na račun izjemnega napredka v medicini. Pred desetletji so celo napovedovali, da bo šla pričakovana življenjska doba zaradi tega v nebo, toda ni. Načrte je prekrižala smrtnost med zelo starimi ljudmi, ki sicer upada, a še vedno počasi. Kot da smo trčili ob starostni strop, ki pa ga – to je res – dosega vse večji delež prebivalstva.

Po besedah Kirkwooda, ki je častni profesor in izredni dekan za staranje na Univerzi v Newcastlu, se “kaže nekaj drugega: ljudje visoko starost dočakamo v vse boljši formi, bolj zdravi kot kadar koli. Zadnjih 40 let nas je naučilo, da proces staranja ni samo biološko definiran, ampak lahko nanj vplivamo s številnimi dejavniki, na primer z boljšimi pogoji življenja. In ta rast se v večini držav še vedno nadaljuje. Vprašanje pa je – kako dolgo še? Tukaj vstopamo na polje negotovosti, neznanega. Delno vpogled lahko ponudi znanost, a še vedno ne bomo imeli povsem jasnega odgovora, kaj bo prinesla prihodnost.”

Ljudje visoko starost dočakamo v vse boljši formi, bolj zdravi kot kadar koli.

Zgornja starostna meja človeštva

Če se postavimo na raven genov, ki smo jih podedovali od naših prednikov, je v njih zapisan kakršen koli načrt v zvezi s staranjem? Je narava v njih predvidela zgornjo starostno mejo? Kirkwood: “Vemo, da geni vplivajo na dolžino življenja. Če ste iz družine, v kateri so vaši starši in stari starši živeli dlje od povprečja, imate tudi vi boljše možnosti za dolgo življenje. Toda prav tako vemo, da ne obstaja nikakršen genetski program v nas, ki bi nastavil uro.”

Nikakor nimamo nikjer v sebi zapisano, pri kateri starosti bomo umrli.

Naša telesa so, evolucijsko gledano, programirana za preživetje. V daljni preteklosti, ko smo bili neprestano na udaru plenilcev in drugih nevarnosti v naravi, tudi ni imelo smisla, da bi imeli v sebi zapisan načrt o večnem trajanju. Primaren vzvod naših teles je bil v tem, da se kar najhitreje znova popravijo in ohranjajo pri preživetju, vse dokler jih bomo potrebovali. A danes je svet veliko varnejši. Živimo nad starostno mejo, ki so jo naši geni predvideli v preteklosti.

Profesor Kirkwood med drugim opozarja, da je pristop, kakršnega medicina ubira zdaj, pomanjkljiv. Zdraviti posamične bolezni ni dovolj. Potrebujemo drugačno obravnavo za zagotavljanje kakovosti življenja pri najstarejših skupinah v družbi. “Tradicionalni model medicine se osredotoča na kurativo, torej zdravljenje oziroma spoprijemanje z boleznimi. Danes pa se spopadamo s številnimi boleznimi, pri katerih je največji vzrok prav starost. Vse bolje namreč spoznavamo, da so sprožitveni mehanizmi za številne bolezni podobni tistim, ki so značilni za pojav staranja. Ko si zelo star, običajno nimaš le ene bolezni, ampak več in vse imajo določene skupne vzroke. Tradicionalna medicina bi se lotila ene, jo preučila, našla vzroke zanjo, šla na drugo in tako naprej. “Revolucija, ki se mora zgoditi v medicini, je, da temeljiteje povežemo proces staranja z vzroki bolezni, ki nas ogrožajo.”

Pet korakov za reševanje izzivov starejše družbe

Vsaka starejša družba prinaša svoje izzive. Da bomo uspešno zagrizli vanje, Tom Kirkwood svetuje pet korakov: Prva in najpomembnejša naloga je, da spremenimo miselnost. Na staranje populacije še vedno gledamo kot na problem, toda to je izziv in obenem tudi velika priložnost. Starejši ljudje so ogromen vir znanja. Počnemo pa ravno nasprotno: ko ljudje enkrat dosežejo starost za upokojitev, je skoraj tako, kot da jih je družba odpisala. Toda vsak, ki se upokoji, ne glede na to, kaj je delal in s čim služil denar, s sabo nosi izjemno popotnico znanja in izkušenj, ki jih je zbiral celo življenje. Starejši ljudje tudi vedo, kako je biti star v današnjem svetu. Oni nam lahko dajo odgovor na izzive starajoče se družbe. “Pripravljeni pa moramo biti tudi na to, da bo treba dejansko radikalno spremeniti ustroj zdravstvenega in socialnega sistema. Brez tega ne bo šlo, čeprav počasi in to od najosnovnejših ravni naprej. Vedno me nasmeje, ko na vratih ambulant preberem napise: Zdravniki imajo veliko dela, zato, prosimo, prihajajte le z enim vprašanjem ali težavo. Toda starejši imajo veliko težav naenkrat, to je neizogibno. Taki primeri so v sodobnem svetu že skoraj absurdni. Spremeniti moramo tudi izobraževalni sistem. Ko država varčuje, je eden od izdatkov, ki se ga najprej znebi, vlaganje v izobraževanje starejših ljudi. Ravno izobraževanje predstavlja pri starejših močno orodje za boj proti osamljenosti in depresiji, hkrati pa jim omogoča, da ostanejo produktivni. Vlaganje v izobraževanje starejših lahko tako privede do prihrankov pri zdravljenju omenjenih zdravstvenih problemov. Starejših tudi ni priporočljivo strpati v domove, ampak jim omogočiti interakcijo z drugimi in rekreacijo, da ostanejo čim dlje telesno in mentalno dejavni.”

Pripravljeni pa moramo biti tudi na to, da bo treba dejansko radikalno spremeniti ustroj zdravstvenega in socialnega sistema.

Kako uspešni pa smo pri prilagajanju na novi svet, svet starejših, ki prihaja?

Kirkwood odgovarja: “Mislim, da smo zelo počasni, saj smo si vzeli precej časa za odziv na spremembe. Upam, da nismo prepozni. Ne smemo pa se predati malodušju, saj ni nikoli prepozno za spremembe. Le odpreti je treba oči in prepoznati potrebo po spremembah. Čeprav imamo ljudje v splošnem dobre namene, imamo naraven odpor do sprememb. Vidim, da se države prebujajo počasi. Spremembe bo morala sprejeti tudi Slovenija.”

Kako smo pripravljeni v Sloveniji?

Slovenija še ni na točki, ko bi se s podaljševanjem življenjske dobe podaljševala tudi leta zdravega življenja. Kot opaža Klavdija Kobal Straus, moramo dejavneje pristopati k preprečevanju nastanka bolezni in ugotavljanju dejavnikov tveganja, več se mora dogajati torej na področju preventive, ne le kurative. Prav tako je nujna sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe.

Jana Vidic, Maja Ratej