Med ustvarjanjem Digitalne knjižnice Slovenije so naleteli na oglas za rabljeno zobno protezo, na Cankarjeva pisma in na 300 let staro deteljo. Preden papir razpade, ga v Narodno univerzitetni knjižnici preslikajo s prilagojenim optičnim čitalnikom. “Digitalizacija zahteva precej znanja in občutka za gradivo. Niti dve knjigi si nista enaki: razlikujeta se po vezavi, stanju papirja, kotu odpiranja,” razlaga Janko Klasinc, vodja službe za razvoj in upravljanje Digitalne knjižnice Slovenije.

Med ustvarjanjem Digitalne knjižnice Slovenije so naleteli na oglas za rabljeno zobno protezo, na Cankarjeva pisma in na 300 let staro deteljo

Preden papir razpade, ga v Narodno univerzitetni knjižnici preslikajo s prilagojenim optičnim čitalnikom. "Digitalizacija zahteva precej znanja in občutka za gradivo. Niti dve knjigi si nista enaki: razlikujeta se po vezavi, stanju papirja, kotu odpiranja," razlaga Janko Klasinc, vodja službe za razvoj in upravljanje Digitalne knjižnice Slovenije.

"Trenutno hranimo več kot 800.000 bibliografskih enot gradiva. Najstarejši zapisi so srednjeveški rokopisi, najdemo tudi brižinske spomenike in stiške rokopise."

V digitalni knjižnici pa je še posebej zanimiva mala zgodovina, ki priča o tem, kako so živeli naši predniki. Med digitalizacijo so naleteli na zanimive najdbe, denimo na pisma Ivana Cankarja, ki je svojemu uredniku tožil, kako je obubožan in kako ga pokonci drži le še cviček.

"Zanimivi so tudi različni oglasi iz starejšega časopisja, ki se nam danes zdijo smešni. Nek gospod je prodajal dobro ohranjeno zobno protezo."

Tadej Košmrlj, Uršula Zaletelj