Znanstveni influenserji v preteklosti

V svojem času so bili zelo vplivni. Kdo so bili Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli

foto: Free-Photos / Pixabay

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo.

Giovanni Antonio Scopoli

foto: Wikimedia Commons

Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Kot zdravnik je sredi 18. stoletja opravljal službo v idrijskem rudniku, vendar mu v teh odročnih in revnih krajih, ki jih je v svojih zapisih primerjal z ječo, ni bilo lahko. V Idriji je kot prvi zdravnik pri rudniku živega srebra preživel 16 let in da bi si naredil življenje bolj zanimivo in znosno, je začel raziskovati okoliško naravo. Napisal je več knjig, med drugim dve pomembni knjigi, v katerih je kot prvi popisal rastline in žuželke na Kranjskem.

Kot navdušen botanik prepotoval okolico in podatke o rastlinah zbral v knjigi Kranjske rastline, ki je izšla leta 1760 na Dunaju. V knjigi je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic in ob latinskih navedel tudi takratna slovenska imena. Kot zdravnik je opisal tudi zdravilne lastnosti posameznih rastlin.  Njegova knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. V drugi knjigi z naslovom Kranjske žuželke pa je tri leta pozneje opisal 1153 živalskih vrst, med katerimi prevladujejo žuželke. V knjigi je, denimo, kot prvi navedel, da se čebelja matica oplodi s troti izven domačega panja. Pri tem je zanimivo, da si je dopisoval s švedskim naravoslovcem Carlom Linnéjem, pri tem pa upošteval dvoimensko poimenovanje bioloških vrst, ki ga je nedavno uvedel Linné.

Scopoli se je zelo zavzemal za zdravje idrijskih rudarjev in opozarjal na škodljive vplive izpostavljenosti živemu srebru. Pri tem je kot prvi opisal obliko poklicne bolezni zaradi prevelike izpostavljenosti živemu srebru, ki jo imenujemo tudi merkurializem.

Po njem se na primer imenuje rastlina Scopolia carniolica oziroma kranjski volčič, iz katere so kasneje izolirali učinkovino skopolamin. Ta alkaloid je imel skozi zgodovino veliko različnih načinov uporabe, med drugim so ga uporabljali kot uspavalo, sredstvo za omenjanje, blaženje morske in potovalne bolezni in celo kot serum resnice v obdobju hladne vojne, danes pa ga uporabljajo predvsem pri preiskavah oči za razširitev zenice.

Lambert von Pantz

Lambert von Pantz

foto: Gornjesavski muzej Jesenice

Ko so gorenjske fužine v devetnajstem stoletju postajale postopoma vedno bolj zastarele, se je pojavila potreba po njihovi tehnološki posodobitvi. Za to naj bi poskrbela Kranjska industrijska družba, njeno vodenje pa prevzel v Tržiču rojeni Lambert von Pantz, ki je na njegovem čelu ostal celi dve desetletji. Bil je zelo zaslužen za razvoj železarstva na Gorenjskem, ker je s svojimi izumi in racionalizacijo delovnih procesov ohranjal konkurenčnost Kranjske industrijske družbe na svetovnem trgu zlasti med gospodarsko krizo v 70. letih 19. stoletja.

Leta 1872 mu je uspelo ustvariti zlitino železa in mangana, ki je imela zelo dobre lastnosti. Za izdelavo feromangana v plavžu je dobil več nagrad na industrijskih sejmih po svetu, med katerimi izstopata zlata medalja na svetovni razstavi leta 1873 na Dunaju in priznanje na mednarodni svetovni razstavi v Philadelphii leta 1876 ob 100-letnici ustanovitve Združenih držav Amerike. Metoda za pridobivanje kakovostnega jekla v obliki feromangana je bila za tisti čas v svetovnem merilu izjemno pomembno odkritje, ki je slavo kranjskih fužin poneslo v svet. Inovacija je pomenila tudi veliko novih naročil za Kranjsko industrijsko družbo, kar je bilo v obdobju gospodarske krize ključno za njeno preživetje.

Da bi lahko proizvedli večje količine jekla, so potrebovali boljši transport rude in oglja iz visokogorskih rudnikov in gozdov do fužinskih obratov v dolini, praviloma ob rekah. Tovorjenje v krošnjah in z vozovi je bilo po gorskih poteh zamudno in drago, zato je von Pantz predlagal, da bi iz hribov v dolino zgradili žičnice. Prvo je skonstruiral leta 1873, s katero so iz rudnikov na Begunjščici v dolino tovorili rudo bogato z manganom. Kasneje je za potrebe KID skonstruiral še nekaj podobnih žičnic, za katere je pridobil tudi desetletni patent. Tovrstne žičnice so predstavljale zelo pomembno novo tehnologijo tistega časa, ki je omogočila učinkovit transport in bistveno povečala produktivnost v hribovitih krajih. Alternativa je bila namreč gradnja strmih gozdnih cest, ali transport tovora s pomočjo nosačev, kar je bilo oboje zelo drago in počasno.

Ana Mayer Kansky

Družina Kansky

foto: Ženja Rožman Kansky

Še čisto malo in bomo v Sloveniji zaznamovali 100-letnico ljubljanske univerze. Že v zelo kratkem času je čez prag pospremila prve diplomante in doktorande, miniti je moralo pravzaprav le leto dni, ko je na njej doktorirala prva doktorica znanosti Ana Mayer Kansky, ki se je s tem uvrstila na 72-to mesto žensk na svetu, ki so do leta 1920 prejele naziv doktorice znanosti.

Rojena v Ložah pri Vipavi je vzela izobraževanje zelo zares. Na lastno željo se je kot dijakinja šolala v Ljubljani, kjer je gimnazijo končala kot ena od prvih žensk in ker ji doma niso hoteli omogočiti študija – zelo proti je bila babica – si je začetek študija naravoslovja na Dunaju plačala sama iz prodaje marelic za domačo graščino. Za tisti čas je bila nekaj posebnega. Medtem ko so si druga dekleta lase spletala v kito, si jih je sama ostrigla, kar je bilo za tiste čase znamenje uporništva. Po doktoratu leta 1920 se je poročila z Evgenom Kanskym, prav tako kemikom, rodili so se jima trije otroci in skupaj sta v Podgradu pri Zalogu ustanovila tovarno žveplenega etra, etra za narkozo in drugih izdelkov. Prva v državi sta začela izdelovati zapletene organske spojine iz domačih surovin, sintetizirali so različne estre in topila za industrijo lakov, bila sta med pionirji kemične in farmacevtske industrije na Slovenskem med obema vojnama. Družina Kansky je bila liberalno usmerjena, k njim na dom so prihajali številni razumniki tistega časa, z možem sta bila večkrat gosta predsednika Masaryka v Pragi.