Z izkušenimi lovci na gozdne zaklade smo šli po gobe! Pa ne, da bi v prtljažnik natlačili vse, kar je pognalo. Prekaljeni gobarji pravijo, da je vsaka goba užitna, a so nekatere le enkrat. Hudomušni-čni gobarji pripovedujejo o tajnosti najdišča gob, o človeški požrešnosti in štoravosti, ki se pojavi ob mešanju alkohola s štorovkami.
Hudomušni-čni gobarji pripovedujejo o tajnosti najdišča gob, o človekovi požrešnosti in štoravosti, ki se pojavi ob mešanju alkohola s štorovkami
Z izkušenimi lovci na gozdne zaklade smo šli po gobe! Pa ne, da bi v prtljažnik natlačili vse, kar je pognalo. Prekaljeni gobarji pravijo, da je vsaka goba užitna, a so nekatere le enkrat.
“Ni vsak tako dober prijatelj, da drugemu pokaže najdišče jurčkov. Imam sorodnike, ki mi ne! Hodijo nekam na Gorenjsko in sem želela z njimi, pa me ne vzamejo s seboj.”
Gobarica Marija pravi, da so bile gobe včasih hrana revežev, danes so znak prestiža. Marsikdo se zato ne ustavi pri dveh kilogramih izplena. Gobarski determinator Stane pa dodaja, da so nekateri nabiralci zelo požrešni.
“Mislim, da ne živimo več v času nabiralništva, ko so bili ljudje življenjsko odvisni od tega, kar so našli in niso vedeli, kdaj bo naslednji obrok, če sploh bo.”
