Vpoklic v kadetsko reprezentanco mi je odprl vrata, reprezentanci zato ne morem reči ne

V poletni ligi je Vlatko Čančar opozoril nase, to sezono bo odigral v španskem Burgosu

Vlatko Čančar
foto: Matej Hrastar/Val 202

Vlatko Čančar je eden od 12 košarkarjev, ki so lani septembra Sloveniji priigrali naslov evropskega prvaka. Tri mesece pred tem ga je na naboru novincev lige NBA izbralo moštvo Denver Nuggets. V tem poletju je dobil priložnost, da se preizkusi na poletnih tekmah lige NBA, kjer moštva preizkušajo mlade moči.

Trdo delam, da bi nekoč zaigral v ligi NBA. Še naprej moram ostati skromen in trdo delati. Upam, da se mi te sanje nekoč uresničijo. V Denverju so mi rekli, da sem jih presenetil s svojo pripravljenostjo in odraslo igro, da bi morda že letos lahko prišel k njim. A tudi sam tega ne želim, če nisem res prepričan, da mi bo uspelo.”

Govoril je tudi z glavnim trenerjem Denverja Mikeom Maloneom in prvič prišel v stik z ameriško profesionalno košarko. Kakšna so prva opažanja, razlike med igralci, ki pridejo iz študentske lige in mladimi Evropejci? “Razlika je v fizični pripravljenosti. V Evropi igramo profesionalno košarko z vrhunskimi igralci, tudi takimi, ki so bili v NBA. Zdi se mi, da smo v taktičnem smislu boljši od njih. Tam je veliko poudarka na individualnih akcijah. Naša poletna ekipa se je prilagodila tudi meni, žoga je veliko krožila, zato mislim, da smo bili ena najbolj atraktivnih ekip poletne lige.” Denver je poletno ligo začel s tremi zmagami, v končnico pa izgubil prvo srečanje in končal tekmovanje.

Njegova kariera se vzpenja, pred dvema letoma je igral za Škofjo Loko v slovenski prvi ligi, nato je – po kratkem postanku v Ljubljani – sledila selitev v Srbijo, k mladi ekipi Mege. Ta se lahko pohvali, da je v zadnjih petih letih 9 igralcev pripravila za izbor na naboru lige NBA. Čančar ima z Mego zelo dobre izkušnje: “Ko sem šel v Mego, sem si želel samo čimveč igrati, zato je bila to pravilna odločitev. V Megi ne dobiš bajne pogodbe, zagotovijo pa ti igralni čas, če si ga seveda izboriš. Moja prva naloga je bila, da pridno treniram in si zagotovim minute na parketu. To mi je uspelo v drugi sezoni, ko sem bil med glavnimi igralci. Ti dve leti sta bili zame odločilni, saj sem zelo napredoval. Zelo sem jim hvaležen za vse, kar so storili zame.” Bil je 49. izbor pred dvema letoma in s tem postal 11. slovenski košarkar, ki ga je izbralo NBA moštvo.

Zadnja dva tedna Čančar preživlja v domačem okolju, v Kopru. “Pogrešal sem mamino kuhinjo, rad grem na bazen, Koper je zame najlepše mesto na svetu. Vesel sem, da vidim prijatelje.” Ob tem pa nadaljuje s treningi: “Treniram sam in s pomočjo brata. Čeprav je zaposlen, si vzame čas, da gre z mano in odtrenirava v fitnesu ali narediva trening boksa. Toliko, da ostanem v dobri kondiciji. Rad imam vse športe, boks pa mi je všeč, ker moraš za uspešnost ohranjati disciplino. Tega se poskušam držati tudi sicer: zdrava prehrana, zgodnje spanje in čuvanje svojega telesa. Saj to velja za vsak vrhunski šport, ampak pri boksu še posebej. Lotim se ga za trening, ne pa da bi se pretepal. Sicer pa trenutno najraje igram tenis.” Tuji jeziki mu ne povzročajo težav. Poleg slovenščine in srbohrvaščine govori tudi italijanščino, angleško pa se je naučil prek s pomočjo risank, video iger in člankov na internetu. Ker igra v Španiji, počasi napreduje tudi v španščini.

Vlatko Čančar in Matej Hrastar

foto: Val 202

Kljub napredku in vsem dosežkom Vlatko Čančar ostaja vzor skromnega športnika. Včasih – z vidika medijev – celo preveč sramežljivega, a kot pravi, so ga tako vzgojili doma.

Moji starši so v Slovenijo prišli iz tujine . Oče je tu delal že prej. Vsak kovanec je bil krvavo prigaran, delati je bilo treba več kot osem ur na dan. Hvaležen sem jima, da zaradi njiju ne gledam na materialne dobrine. Tudi zdaj, ko se moja kariera vzpenja, ne smem pozabiti na družino. Če bi se to zgodilo, si res ne bi mogel odpustiti. Tudi brat, ki je od mene starejši 9 let, mi je zelo pomagal in me opozoril na težave, ki me čakajo. Smo normalna delovna družina, nikoli nismo bili v središču pozornosti. In nič nam ni bilo podarjeno, vse je bilo zasluženo.” Očitno – k sreči – ne spada med tiste športnike, ki kmalu po koncu kariere bankrotirajo.

Kar se tiče reprezentance, še ni izgubil upanja na svetovno prvenstvo 2019. Reprezentančnih akcij se bo udeležil vsakič, ko bo to mogoče, saj je zaradi nje postal profesionalni košarkar: “Prvič sem se zavedal, da lahko resno igram košarko, ko sem bil kot 12 izbran v reprezentanco kadetov. Takrat sem prvič videl, da lahko igram na vrhunskem nivoju. Zato reprezentanco res težko zavrnem. Največji uspeh v moji karieri je bil do lanskega leta in zlate medalje, tretje mesto na evropskem prvenstvu druge divizije v Avstriji. To je bila prva medalja.”

Spremlja tudi dogajanje v slovenski klubski košarki, kjer je igral za tri klube. “Z veseljem si pogledam, kako igrajo ekipe, za katere sem nastopal, Olimpijo, Škofjo Loko in Primorsko. To je stvar navade. Morda še bolj kot Primorsko spremljam Škofjo Loko, ker sem tam začel s člansko košarko. Tudi vzpon Primorske pa me veseli.”