Žoga je okrogla

Ali bodo Hrvati ustavili ljubezenski vlak Angležev?

Hrvati so se po natanko 7305 dneh spet uvrstili v polfinale svetovnega prvenstva, simpatični Švedi pa niso bili kos vse bolj suverenim Angležem

World Cup – Quarter Final – Russia vs Croatia
Soccer Football – World Cup – Quarter Final – Russia vs Croatia – Fisht Stadium, Sochi, Russia – July 7, 2018 Croatia’s Ivan Rakitic celebrates with Danijel Subasic after winning the penalty shootout REUTERS/Henry Romero
foto: mmc
V tokratni, daljši različici oddaje Žoga je okrogla, ki jo je vodil Marko Cirman, so se ustvarjalci pogovarjali o drugem zaporednem napredovanju Hrvatov po enajstmetrovkah. Ob vnovični uvrstitvi v polfinale je smelo vprašanje, kakšna je razlika med tokratno generacijo hrvaških reprezentantov in tisto iz Francije leta 1998, ko so “Vatreni” osvojili tretje mesto na svetu.
Boštjan Janežič je povedal, da “sta si postavitveno reprezentanci kar podobni. Napad je raznovrstnejši, modernejši kot takrat, zdajšnja obramba pa je morda malce slabša kot tista izpred dvajsetih let, a je v defenzivi v primerjavi s tisto iz leta 1998 boljša trenutna zvezna vrsta.” 
Jože Pepevnik pa je ob tem dodal, da je glavna razlika izven terena.
Malce karizme manjka tej reprezentanci. Fantje, kot so bili Bilić, Prosinečki, Boban, so bili zelo zgovorni, karizmatični, na trenutke tudi kontroverzni nogometaši. Tega v tej hrvaški reprezentanci ni, kar ni nujno slabo. Tudi selektor se ne izpostavlja tako zelo, kot se je Ćiro Blažević. Seveda pa je to značilnost mnogih klubskih in reprezentančnih sredin, ne zgolj te Hrvaške.”
Anglija se po številnih neuspešnih turnirjih spet spogleduje z velikim uspehom. V vratih ima izjemnega Jordana Pickforda, prekinitve so plod čudovite zamisli strokovnega štaba, prehod iz obrambe v napad je hitrejši kot na prejšnjih prvenstvih. Anglije ne “krasijo” škandali nogometašev, trije levi se zdijo bolj povezani, ekipni duh je, ob natančno določenih nalogah, zelo opazen. Luka Petrič meni, da je “razlika je ravno v pričakovanjih.
“Anglije je pogosto šla na velika tekmovanja navidezno brez šibkega člena v prvi postavi, vsi nogometaši so bili glavni igralci svojih klubov, niso pa znali igrati skupaj. Ta generacija je rasla skupaj, v prenovljenem angleškem mladinskem pogonu, ki veliko daje na to, da je ekipa vredna več kot posameznik.”