Če bi prehodili vse naše planinske poti, bi se jih nabralo za več kot deset tisoč kilometrov. Med njimi bi šli tudi po najlepši, ki so jo za tako na pobudo Očistimo naše gore in Planinske zveze Slovenije izbrali planinci in planinke. Zakaj je krožna pot od Planine Blato, mimo Planine pri Jezeru in naprej do Prehodavcev, Štapc in nazaj najlepša, nam je povedal tudi Ivo, oskrbnik Koče na Planini pri Jezeru. Za to, da so planinske poti lepe in urejene, skrbi približno 770 aktivnih markacistov, vsak v povprečju za 13 kilometrov. Markacistom smo se pridružili na poti od slapa Rinka proti Okrešlju, poti, ki je bila izbrana na razpisu za sofinanciranje obnove poti v okviru akcije Planinske poti za prihodnje generacije. Kjer so planine, so tudi živina in pastirji. Še vedno, čeprav se morda to komu sliši staromodno. Jožeta Poljanca smo srečali na Dednem polju. Jeleni Justin so hribi konjiček za konce tedna. Čeprav se ji je pred leti zgodila nesreča, po kateri si je rekla, da v hribe nikoli več, so ji ti še vedno blizu. Nikakor in nikoli več pa v visokogorje ne gre brez čelade. Tudi sicer je pohodništvo po nekaterih podatkih najbolj priljubljena prostočasna dejavnost Slovencev. Skupaj s tujimi obiskovalci naše gore na leto obišče med 1,4 in 1,6 milijona ljudi. In pri takem številu ne gre brez nesreč, ki pa se ne končajo vedno srečno. Na seznamu vzrokov za nesreče vodijo zdrsi in padci, kažejo statistike Gorske reševalne zveze. Največ nesreč pa se zgodi v zgodnjih popoldanskih urah pri sestopu. Na kaj vse moramo biti v gorah pazljivi v svoji knjigi Nevarno proti vrhovom skozi zgodbe ljudi opiše dolgoletni gorski reševalec Jani Bele. Pa srečno hodite!
Po najlepši planinski poti, o delu markacistov, pa tudi o nesrečah, na srečo, s srečnim koncem.
Če bi prehodili vse naše planinske poti, bi se jih nabralo za več kot deset tisoč kilometrov. Med njimi bi šli tudi po najlepši, ki so jo za tako na pobudo Očistimo naše gore in Planinske zveze Slovenije izbrali planinci in planinke. Zakaj je krožna pot od Planine Blato, mimo Planine pri Jezeru in naprej do Prehodavcev, Štapc in nazaj najlepša, nam je povedal tudi Ivo, oskrbnik Koče na Planini pri Jezeru.
Za to, da so planinske poti lepe in urejene, skrbi približno 770 aktivnih markacistov, vsak v povprečju za 13 kilometrov. Markacistom smo se pridružili na poti od slapa Rinka proti Okrešlju, poti, ki je bila izbrana na razpisu za sofinanciranje obnove poti v okviru akcije Planinske poti za prihodnje generacije.
Kjer so planine, so tudi živina in pastirji. Še vedno, čeprav se morda to komu sliši staromodno. Jožeta Poljanca smo srečali na Dednem polju.
Jeleni Justin so hribi konjiček za konce tedna. Čeprav se ji je pred leti zgodila nesreča, po kateri si je rekla, da v hribe nikoli več, so ji ti še vedno blizu. Nikakor in nikoli več pa v visokogorje ne gre brez čelade.
Tudi sicer je pohodništvo po nekaterih podatkih najbolj priljubljena prostočasna dejavnost Slovencev. Skupaj s tujimi obiskovalci naše gore na leto obišče med 1,4 in 1,6 milijona ljudi. In pri takem številu ne gre brez nesreč, ki pa se ne končajo vedno srečno.
Na seznamu vzrokov za nesreče vodijo zdrsi in padci, kažejo statistike Gorske reševalne zveze. Največ nesreč pa se zgodi v zgodnjih popoldanskih urah pri sestopu. Na kaj vse moramo biti v gorah pazljivi v svoji knjigi Nevarno proti vrhovom skozi zgodbe ljudi opiše dolgoletni gorski reševalec Jani Bele. Pa srečno hodite!
