V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane “push-backe”, ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Tudi o načrtih za postavitev dodatnih panelnih ovir na meji in o dejanskih stroških za prosilca za azil v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Migranti v Bosni in Hercegovini zatrjujejo, da v Sloveniji niso smeli zaprositi za azil. Boštjan Šefic tako imenovane "push-backe", ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika
Kapacitete azilnega doma so se, po tem, ko so ljudi imeli nameščene kar v skupnih prostorih, v zadnjih dneh nenadoma sprostile. Hkrati pa migranti v Bosni in Hercegovini pripovedujejo, da na slovenski meji nimajo dostopa do postopka mednarodne zaščite. Ali je Slovenija začela izvajati tako imenovane »push-backe«? Ti so v mednarodnem pravu prepovedani.
Težave že ob prestopu nekaj deset beguncev in migrantov
Število prebežnikov, ki prihajajo v Slovenijo, se je v zadnjih mesecih povečalo. Od začetka leta do tega tedna jih je mejo prešlo 2.967, v enakem obdobju lani 672, kar pomeni 341 odstotno povečanje. Kljub temu razmere niso primerljive z razmerami leta 2015 in v začetku 2016, ko je mejo prestopilo od šest do trinajst tisoč ljudi dnevno. V zadnjem obdobju jih je mejo dnevno prestopilo nekaj deset.
Kljub temu je azilni sistem imel kar nekaj težav. “Prosilci izjemno dolgo čakajo, da sploh podajo vlogo za mednarodno zaščito, postopki so dolgi, ministrstvo očitno nima dovolj operativnih delavcev, ki naj bi te zadeve sprejemali. V nekaterih primerih šepa tudi humanitarna oskrba, da prosilci niso oskrbljeni z novimi oblačili in podobno,” je opisal stanje v zadnjem obdobju Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.
Zaradi napolnjenih kapacitet so bili ljudje, ki so čakali na podajo vloge, več dni in tednov nastanjeni tudi v skupnih prostorih azilnega doma. Do 40 ljudi si je tako delilo skupen večnamenski prostor z enim straniščem, po naših informacijah so ljudem tudi izginjali telefoni, osebne stvari. Nevšečnosti so potrdili tudi sogovorniki v azilnem domu, ki zaradi svoje varnosti ne želijo, da se izda njihova identiteta. “Veliko je bilo ljudi in tudi veliko težav. Nekoga so celo pretepli. Težave so bile od jutra do večera. Dogajale so se kraje. Neznani ljudje so hodili po sobah. Bila je norišnica, toda zdaj je dokaj v redu.”
Urad za oskrbo in integracijo migrantov kakršne koli konflikte zanika. Uradno naj bi bila kapaciteta azilnega doma za 203 osebe, nameščeno pa jih je bilo do 300. Junija so se kapacitete nenadoma začele sproščati.
Ljudje pripovedujejo o “push-backih” slovenske policije
V zadnjem tednu sta tako naš dopisnik Boštjan Anžin kot novinar časopisa Dnevnik Uroš Škerl Kramberger dokumentirala izjave ljudi v Bosni in Hercegovini, ki pravijo, da so bili prisilno vrnjeni iz Slovenije, ne da bi jim omogočili možnost zaprositi za azil.
Državni sekretar Boštjan Šefic odločno zanika, da slovenska policija ne bi omogočala dostopa do postopka mednarodne zaščite. “Moram kategorično zavrniti namigovanja, da bi slovenska policija preprečevala oziroma onemogoča dostop do nadaljnjega azilnega postopka. To izjavljam z vso odgovornostjo.”
Šefic opozarja na tihotapce, ki skušajo na različne načine pritiskati na države, in na primere, ko so posamezniki bili prepričani, da so bili v Sloveniji, bili so pa v Hrvaški.
Uroš Škerl Kramberger pravi, da so posamezniki in družine, katerih pričevanja je dokumentiral, navajali natančne kraje, datume in ure, kdaj in kje so bili v Sloveniji. “Veliko migrantov iz različnih držav, tudi tistih, na katere smo najbolj pozorni, iz Sirije in Iraka pripoveduje o tem, da ko so uspeli prestopiti slovensko mejo in jih je policija ujela, niso mogli zaprositi za azil. Rekli so jim, da ni azila. Eni družini so celo rekli, da jo bodo odpeljali v azilni dom, pa so jo namesto tega naslednji dan odpeljali hrvaški policiji. To so nepovezane izpovedi, oni se niso mogli med sabo dogovoriti, kaj bodo pripovedovali.”
Boštjan Anžin je stanje v Veliki Kladuši ponovno preveril v ponedeljek. Razmere so kaotične. Velika večina ljudi, ki se odpravi proti severu, se v zadnjih dneh vrača nazaj. “Pričevanja so podobna kot pred nekaj dnevi. Predvsem govorijo o zelo nasilnih hrvaških policistih in tudi o tem, da niso mogli dobiti priložnosti, da zaprosili za azil v Sloveniji.”
Na podlagi Anžinovih in Škerlovih poročanj slovenske nevladne organizacije pozivajo vlado k takojšnji, neodvisni, učinkoviti in transparentni preiskavi obtožb, da se ljudem onemogoča dostop do mednarodne zaščite.
V letošnjem letu je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 1.324 ljudi. V aprilu 274, maju 365, v prvi polovici junija pa 161. Ta podatek na prvi pogled ne kaže na bistven upad v primerjavi s prejšnjim mesecem, toda po oceni Pravno-informacijskega centra PIC je velik del teh prošenj posledica dolgotrajnih postopkov in obravnave ljudi, ki so prišli še maja. Po podatkih ministrstva je bilo aprila vloženih 233 namer za podajo vloge za mednarodno zaščito, maja pa že 522. Junijskih podatkov še ni, toda PIC ocenjuje, da je v resnici nenadoma prišlo do drastičnega upada števila namer.
Mladoletni brez spremstva brez statusa se še vedno nameščajo v center za tujce
Ob letu delovanja vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov trenutno vidijo največji izziv vzpostaviti sistemsko rešitev za življenje in integracijo mladoletnikov brez spremstva. Trenutno so nameščeni v dijaškem domu v Postojni, država pa jih še vedno namešča tudi v center za tujcev v Postojni. V centru za tujce jih je bilo lani pridržanih 35, v letošnjem letu že 17. Nevladne organizacije ugotavljajo, da se namestitev otrok in mladoletnikov, ki nimajo urejenega statusa, v centru za tujce izvaja sistematično. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da pridržanju v centrih za pridržanje neizogibno povzroča tesnobo pri otrocih. Na problem že dalj časa opozarjajo varuhinja človekovih pravic, Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks.
(Ne)učinkovitost žice na meji
Sogovorniki iz azilnega doma pravijo, da žica na meji ne predstavlja resnične ovire. “Tako preprosto je. Vse, kar moraš vedeti je, kako narediti prostor med žicami. Previdno prestopiš in ni se vržeš naprej. Žice ni noben problem prečkati.”
Če bo potrebno država na nekaterih točkah načrtuje postavitev tudi dodatnih panelov. “Mislim, da je v tem obdobju bilo sedem smrtnih žrtev v Kolpi, ki jih izjemno obžalujemo. Ravno na nekaterih teh točkah bi, če bi imeli začasne panelne tehnične ovire, teh žrtev manj, ker so prestopali na območjih, kjer začasnih tehničnih ovir ni bilo.” – Boštjan Šefic
Mnenja glede žice in panelnih ograj na meji so seveda zelo deljena. Miha Blažič iz Delovne skupine za azil: “Mislim, da je tukaj čisto vsakemu jasno, da gre za popoln absurd in da ni nobene logične povezave med tema dvema stvarema. Če kaj, je žica povzročila kakšno smrt, v najboljšem primeru pa nima popolnoma nobene druge funkcije, razen tega, da riše Slovenijo kot državo, ki je sovražna in dela ljudem v Beli krajini in drugih regijah sramoto in nevšečnosti.”
Strošek za migranta je bil velikokrat zmanipuliran
V zadnjem obdobju je bilo veliko manipulacij glede stroškov za migranta v Sloveniji. Direktorica urada za oskrbo in integracijo Mojca Špec Potočar pojasni, da stroški za prosilca za azil znašajo približno 580 evrov na mesec. “To gre za stroške nastanitve, osebne higiene, zdravstvenega pregleda in bivanja v azilnem domu. Lahko argumentirano rečemo, da to ni velik strošek za državo, sploh pa ne takšen, kakršen je bil že velikokrat omenjen in zmanipuliran.”
Direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad pravi, da se stroški delovanja sistema ne smejo obračunavati glede na oskrbo posameznega primera. “Lahko bi naredili primerjavo z gasilskim društvom v neki vasi. Ta sistem tam obstaja in je v pripravljenosti, da se odzove na požar. Če sta v tej vasi samo eden ali dva požara na leto, ni mogoče pripisati stroškov celotnega delovanja tega sistema eni ali dvema družinama s tem nesrečnim požarom. Treba je razumeti, da tak sistem mora obstajati. Ko govorimo o azilnem sistemu v naši državi, je to nekaj, na kar smo pristali, ko smo pisali Ženevsko konvencijo in ko smo vstopili v EU. To je naša zaveza, ki jo moramo na primeren način izpolnjevati.”
