Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.
Kot v redakciji te skromne oddaje trobimo po vsaki veliki maši demokracije, je osnovno vprašanje volitev, referendumov in ostalih nacionalnih glasovanj udeležba
Po zadnjih volitvah se zdi, da je udeležba celo edina komponenta, ob kateri so se vsi deležniki zedinili. In sicer tako, da jo ignorirajo. Ponovno sramotnih petdeset odstotkov ostaja v medijih, političnih nagovorih in med rezanjem tort ali točenju solza prezrtih. Celo ob popolnem dramaturškem loku volilnega večera je bilo omemb udeležbe veliko manj kot prejšnja leta. Podoba je, da je zmagal politični pragmatizem; “ni pomembno število in kdo nas je izvolil, samo da smo izvoljeni.” Čeprav bi bilo etično, da bi se zmagovalci, ko se tolčejo po prsih, tolkli z eno samo roko. Ko poraženci vijejo dlani k nebu, bi to morala biti ena sama dlan. Ko slavnostno režejo torto, bi je morali pojesti le polovico.
Iz vljudnosti do volilnega telesa – ki se mu je včeraj zadovoljno rignilo in potem se je odpravilo spat – se ne bomo spuščali v socialno ali izobrazbeno strukturo obiskovalcev nedeljskih volitev. Se pa bomo v starostno; sploh, ker jo morajo po novem volilne komisije zabeležiti. Da se bodo statistiki lahko še naprej v miru pitali s podatki.
Očitno je, da slovenske politike volijo starejši prebivalci. Penzionisti, po domače. Prav ta fenomen je izjemno zanimivo opazovati. Dejstvo je, da mladi ne volijo. Drugo dejstvo pa je, da je bila pred petindvajsetimi leti volilna udeležba skoraj popolna. In potem je od volitev do volitev padala. Akademska razlaga govori o tem, da volivce mineva zanimanje za politiko. Zaradi naveličanosti, njene banalnosti, zaradi starih in novih obrazov, zaradi Murgelj, zaradi lepih nedelj in povečanja urbanega prebivalstva. Vse te analize pa ne upoštevajo, vsaj dovolj ne, stare dobre smrti. Namreč tisti, ki so bili pred četrt stoletja stari, so danes mrtvi. Tisti, ki so bili srednjih let, so danes stari. Tisti, ki so bili takrat mladi, so danes srednjih let. Tisti, ki so mladi danes, se še niso rodili. Tako predpostavimo, da so vsi tisti devetdeseti odstotki s konca osemdesetih in začetka devetdesetih danes štirideset odstotkov nižji zaradi umrljivosti človeškega telesa. In zaradi vseh prej naštetih razlogov tudi. A če velja ta demografska teza padanja volilne udeležbe, se bo to le še nadaljevalo. In bo čez četrt stoletja – se pravi pol stoletja po osamosvojitvi – udeležba znašala deset odstotkov. Toliko, kot že danes znašajo posamezni referendumi. Takrat bo politike izvolilo ožje sorodstvo in prijatelji iz gasilskega društva.
Takoj po takšnih ugotovitvah se vprašamo: “Zakaj mladi ne volijo?” Čeprav se je potrebno vprašati z zadržkom … Če je na enem koncu volilne demografije smrt, je na drugem koncu osemnajstletnik. In osemnajstletniki so letos svojo nalogo odpravili odlično. Kategorija od 18 do 24 let obsega 8,8 odstotkov volilnega telesa, od tega jih je prišlo voliti osemdeset odstotkov, oziroma sedem odstotkov volilnega telesa. Katastrofa volilne abstinence se prične v naslednji starostni skupini in vztraja tam do Abrahama …
Zakaj mladi ne volijo, čeprav se jim je politika v navezavi z mediji letos sluzasto približala skozi družbena omrežja? Čeprav je uporabljala iste izraze kot naj bi jih mladi. Da so govorili “kul” in “špon” in uporabljali jezik, kot bi ga govorili v slovenskem mladinskem filmu leta 83.
V navezi s katastrofično in usodnosti polno držo slovenske politike je volilna abstinenca mladih nekaj, kar uradno korenini v šolah, kjer se ne učijo dovolj domoljubja.
A obstaja možnost, na katero nihče ne pomisli! Kaj pa, če so mladi zadovoljni? Ker nezadovoljstvo je glavni volilni motivator na Slovenskem. Volimo zato, ker hočemo spremembe. Ker smo stalno, ves čas in neprenehoma nezadovoljni … Kaj pa če mladi niso? Če je za njih vse v redu? Kot tisti vic o nemem otroku, ki je prvič spregovoril pri osmih letih. Pridušal se je na premalo slano juho. Prvih osem let je bilo namreč vse v redu.
Mogoče pa mladi enostavno nočejo sprememb, ker so s trenutnimi razmerami zadovoljni. Argument, da nimajo službe, je nepomemben, ker imajo internet. Argument, da ne sodelujejo v javnem življenju, je nepomemben, ker sodelujejo na zabavah. Argument, da nimajo stanovanja, je nepomemben, ker imajo avto. Argument, da ne hodijo na volitve, je nepomemben, ker hodijo v BTC.
To spoznanje je tako radikalno, da ga verjetno ne v desnih ne v levih elitah nočejo niti obravnavati; a vsaj del legitimnosti mu daje to, da mlajši volivci deklarativno ignorirajo volitve.
In predvsem; zakaj zgoraj našteto velja le za mlade od 24 leta naprej, za mlade od 18 do 24 pa ne …
Preizkus takšnega razmišljanja je enostaven; če bo volilna abstinenca današnje mlade enako prevevala, tudi ko se bodo postarali, bodo statistiki prišli do prej napovedanih desetih odstotkov udeležbe, mi vsi pa do spoznanja, da je upravljanje države zadovoljivo.
Obstaja pa še malo verjetna in skrajna možnost, ki tudi pojasnjuje volilno abstinenco mlajših volivcev: kaj pa če jezika galerije grotesknih tipov, ki se postavi na ogled vsake štiri leta, mladi sploh ne razumejo?
In kdo bi jim lahko zameril …
Pojasnilo: to besedilo je vsaj delno netočno. Del razmišljanja temelji na podatkih, ki so se pozneje pokazali za netočne in so doživeli tudi javni demanti. Delež starostne skupine od 18 do 24 let v volilnem telesu je sicer res 8,8 odstotka, vendar pa jih na volitve ni prišlo 7 odstotkov, kar bi pomenilo 80-odstotno volilno udeležbo te skupine. Po popravljenih podatkih naj bi bil ta delež okoli 4,6 odstotka, kar pa že bolje odseva splošno sporočilo avtorjeve kolumne …
– Uredništvo
