V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev. Teh pri nas ni malo
V Sloveniji ne moremo najti območja, na katerem tovrstnih povojnih ostalin ne bi mogli najti. Na njih namreč – pogosteje, kot bi si morda predstavljali, če enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posreduje vsaj enkrat dnevno – naletijo sprehajalci po naših gozdovih. Neeksplodiranih povojnih ostankov trajno ne shranjujejo. Nekatere je mogoče varno odpeljati z mesta, kjer so bili najdeni, in jih do uničenja spraviti v začasna skladišča, pri mnogih pa to – predvsem zaradi njihove starosti, z njo pa večje občutljivosti in nepredvidljivosti – ni mogoče.
“Vsako leto se kljub ogromni bazi podatkov in izkušenj nekajkrat srečamo s sredstvom, ki ga najdemo prvič.” – Igor Boh, Državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi
Dolgotrajno je bilo lansko uničevanje letalske bombe v Vurberku, ki jo je najditelj kar prostodušno naložil na prikolico in odpeljal na dvorišče. Če bi eksplodirala tam, bi uničila ali poškodovala najmanj tri grajene objekte, med drugim hišo najditelja, in bližnjo cerkev. Po besedah Bojana Kopača so na terenu presodili, da uničenje bombe na kraju ni optimalna rešitev.
“V Vurberku smo šli v sistem nekontaktnega premika bombe, s čimer smo tvegali tehniko, ampak zaščitili hiše in cerkev pred poškodbami.” – Bojan Kopač, upokojeni pripadnik posebne bombne enote
Na splošno raba eksploziva v gospodarstvu upada. Rušenje objektov z eksplozivom je torej danes redkost. Stanko Bohnec pravi, da izvedejo morda enega na dve leti. Pa vendar se je v zadnjih desetletjih nabralo nekaj zahtevnejših projektov.
“V zadnjih letih smo največ minirali dimnike, najvišji je bil v Kidričevem, visok je bil kar 147 metrov.” – Stanko Bohnec, glavni tehnični vodja podjetja, ki se ukvarja z miniranjem
Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja Becky Alexis-Martin z Univerze v Southamptonu poudarja, da je pri kolektivnem dojemanju jedrskega orožja ključno, da v javnem diskurzu na neki način ostane tabu in naloga vseh poglavitnih akterjev v mednarodnem političnem dialogu je, da skozi diplomacijo in retoriko ta tabu utrjujejo.
Pravilen postopek ravnanja ob srečanju z bombo: če samo sumite, da gre za eksplozivno sredstvo – se ga ne dotikajte. V prvi vrsti zaradi varnosti, pa tudi: to, da ga odnesete na primer na svoje dvorišče, je kaznivo dejanje. Označite in zavarujte območje, pokličite na telefonsko številko 112 ali 113, vrnite se po isti poti, po kateri ste prišli, in počakajte na ekipo strokovnjakov.
