Športna zgodba Dareta Ruparja
Ko sem se s slovenskim judom prvič srečal ob koncu prejšnjega tisočletja si nisem niti v sanjah predstavljal kaj vse se bom moral naučiti, da bom vsaj približno razumel za kaj gre na blazini. Ob vseh japonskih izrazih še danes natanko ne ločim malenkosti med sabo in dokler ne preberem na uradnih straneh za kakšen prijem je šlo tudi nočem biti pameten. Seveda tako kot vsak laik, ki spremlja judo natanko razločim kaj na tekmovanjih pokaže sodnik, ki z rokami pokaže kaj se je zgodilo na tatamiju. Se pa že nekaj let zalotim tudi pri tem, da bi kdaj pa kdaj sodnikovim odločitvam tudi ugovarjal, ampak se hitro umirim.
Tedaj na olimpijskem festivalu mladih v Lizboni in Esbjergu in na mladinskem evropskem prvenstvu v Ljubljani pa si niti v sanjah nisem upal misliti, da sem se tudi sam nevedoč zapisal eni najuspešnejših disciplin pri nas. Enostavno so me prevzeli mladi borci, ki so se bili pripravljeni zares odrekati svoji mladosti za končni uspeh v tekmovalnem pogledu. Za razliko od mnogih nikdar ob tem nisem niti posmisli, da so pristopi trenerjev na poti do uspehov lahko vprašljivi.
V vrhunskem športu je pač tako, da brez odpovedovanja ne gre. Ko hočeš biti na mestih, ki jih prinaša zmagovalni podest pa je potrebnega še veliko več kot zgolj odpovedovanje in sledenje svojim ciljem. To zmorejo zares le največji. In takih v slovenskem judu ni malo.
Sinoči smo v Tel Avivu spremljali osvojitev 45. slovenske medalje na evropskih prvenstvih. Adrian Gomboc pa je sedmi med našimi borci, ki mu je to uspelo in šele drugi v moški konkurenci. Po petih letih je na vrh odra stopil namesto Roka Drakšiča, ki pa ga je včeraj ob blazini vodil v vlogi trenerja. Drakšič je bil včeraj prvič trener na eni od največjih tekem in takoj je vlogi trenerja prišel do zlata. Še nedolgo nazaj sta bila oba člana Sankakuja, zdaj sta po spletu okoliščin člana ljubljanskega Bežigrada. Vse to pa niti ni tako pomembno, oba sta del slovenskega juda, ki tako uspešno klubuje evropski in tudi svetovni konkurenci.
Tel Aviv bo naslednji na seznamu mest prirediteljev, kjer je Slovenija vpisana na seznam držav z medaljami. In ob tem naša branilka naslova iz Varšave ter olimpijska prvakinja iz Ria Tina Trstenjak niti še ni nastopila. Ob vsem smo tu včeraj videli še naš najmlajši rod tekmovalk v ženski konkurenci, ki je takoj opozoril nase. In to niso le borke za Tokio, pač pa za Pariz in Los Angeles skupaj. Največje izraelsko mesto nas je navdušilo v vseh pogledih. Da mu pravijo, da je mesto, ki nikdar ne spi se lahko prepričaš že v prvi noči. Da tu živijo s svojimi športniki in s svojim delom zemlje tako ali tako vemo in vse to so znali primerno vključiti tudi v otvoritveno slovesnost, kjer tudi mimo tega da letos praznujejo 70 let države niso želeli iti. Obenem pa to tudi ni bilo potrebno tudi z vidika, da jim je evropska zveza prvenstvo zaupala prav zaradi tega ker letos tudi sama obeležuje 70 let delovanja. Vzdušje na tribunah je enkratno in znajo nagraditi tudi nasprotnike svojih borcev, ki so seveda boljši. In na poti na vrh je Izraelca premagal tudi naš Prekmurec iz Rakičana Adrian Gomboc, nov evropski prvak.
