Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Ovidiu Mihaita je vodja neodvisne gledališke skupine Auăleu, ki deluje v baru Scârț Loc Lejer v romunskem Temišvarju
V srednji šoli je Ovidiu Mihaita z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino. Vseeno ga kot diplomiranega igralca že od nekdaj najbolj zaznamujejo gledališče in njegovi soigralci.
“Med študijem so nam ves čas govorili o svobodi in še danes je ta beseda moje glavno vodilo. Svoboda je brez dvoma najpomembnejša vrednota vsakega umetnika. Umetnik, ki ni svoboden, je kot ptica v kletki, njegovo delo hitro izgubi pomen.”
Danes v njegovi gledališki skupini Auăleu nastopa dvanajst ljudi, vključno z glasbeniki in tehniki. Vse vaje opravijo v njegovem baru Scârț Loc Lejer, v majhni sobici, namenjeni gledališki skupini, ki, odvisno od predstave, sprejme od 25 do 50 ljudi. Vsak konec tedna odigrajo najmanj dve predstavi, včasih tudi sedem, zdaj pa igrajo osem predstav, od tega novejša in starejša avtorska dela in romunske ter svetovne gledališke klasike.
“Moja besedila težko žanrsko opredelim. Gledališče je kot kuhanje, uporabiti moraš vse potrebne sestavine, zame je popolni obrok malce sladek, malce slan, pečen in kuhan. Tudi če govorimo o težkih temah, se moramo malce nasmejati, ker nas smeh pozdravi.”
V kletnem prostoru bara se obiskovalec v Muzeju komunističnega potrošnika lahko sprehodi skozi stanovanje iz obdobja romunskega komunizma.
“Začeli smo z dvema igračama, v petih letih pa nam je uspelo zbrati zavidljivo zbirko nekaj tisoč predmetov. Zdaj pa že zbiramo predmete za Muzej romunskega otroštva in Muzej romunske rockovske glasbe.”
