Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje diplomatov spremenilo v burlesko
Danes pa nekaj o zeleni bratovščini diplomatskega parketa. S prihodom pomladi je minil lovopust. Tako je dovoljeno preganjati diplomate in še nekatere njim sorodne vrste. Seveda ostajajo omejitve. Diplomate je prepovedano preganjati, če so z mladiči, med paritvijo in če se pasejo na sosedovi njivi. Drugače pa je lov odprt.
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v svojo lastno diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: »Ali potrebujemo RTV?« kar hitro lahko pojavil tudi tisti: »Ali potrebujemo diplomate?« Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo tako izgnani tudi naši.
Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem ter seveda tudi doma zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne stavbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi mu pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.
In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, potem ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti recimo Slovencev; zastrupitev sámo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranjepolitičnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti … solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.
Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na pogovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.
Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je tak. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena krjaveljsko. Natanko na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim ostanejo šanki in forumi.
Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in napačna pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim odzivom oziroma neodzivom le zadel žebljico na glavico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji te oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani Hrvaški držijo svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje, kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, tako kot Junker sam, na majavih nogah. V taki konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija … Še sploh če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.
Če je tako brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki v resnici oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.
