V znanosti je treba ohraniti nekaj človeške hudomušnosti

Nobelovec dr. Duncan Haldane o begu možganov, raziskovanju, mentorstvu, o tem, da je kvantna mehanika zakon in o slovenskih koreninah

foto: Maja Stepančič/Val 202

Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado prejel leta 2016 na področju fizike za odkritje topolških kvantnih snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Fasciniran sem nad tem, kar počnem.”

Je pol Škot, pol Slovenec, njegova mam je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.”

V pogovoru je govoril o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Spregovoril je tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in človeške interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.

Pogovor v celoti

*pogovor je v izvirniku