Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Izvedeti moramo, za koga bomo proti sovragu nastavili junaške prsi. Predvsem pa, ali je še kakšna druga možnost, da pomagamo ribičem, hkrati pa se izognemo konfliktom na morju.
Najprej in na začetku – kako pomagaš pridelovalcu hrane v težavah? Menda tako, da kupiš njegove izdelke. Če so slovenski sadjarji v težavah, kupujemo slovensko sadje. Če se pojavijo vinski viški, v lokalu posedimo kakšno minutko več. Če gre podkaravanški krompir na pomlad v cime, ne kuhamo riža. In tako naprej.
Po tej zdravi logiki, bi piranskim ribičem najbolj pomagali, če bi jedli ribe. Odmaknili bi jih od brezna propada in izboljšali njihov gmotni položaj. Tako si vladi in ministrom ne bi bilo treba beliti glave, kako rešiti slovensko ribištvo in hkrati ne zanetiti manjše vojne na severnem Jadranu. Ampak Slovenci ne jemo rib. Oziroma jih jemo malo. Pojedene ribe na prebivalca so še ena kategorija, kjer smo v Evropi pri dnu. Če pa jih že jemo, so to ribe, zmečkane do nerazpoznavnosti … Drugače povedano: raje bi šli s Hrvati na vojno, kot da bi jedli ribe. Statistika je izmuzljiva, kajti povsem natančnih podatkov o zadevi ni, a nekaj analiz o obnašanju gospodinjstev so statistiki le naredili. Po njih Slovenci pojemo okoli kilogram in pol svežih ali zamrznjenih rib in morskih plodov na leto. Druga anketa meni, da je ta številka za kilogram višja, a do rekorderjev, prebivalcev Islandije, ki jih pogoltnejo 90 kilogramov letno, smo nepredstavljivo daleč. Evropsko povprečje je med šestnajstimi in dvajsetimi kilogrami, svetovno nekaj nižje.
Se pravi, da je debata o krivicah, ki se dogajajo piranskim ribičem, vsaj s stališča naših miz in kuhinj svetohlinska in tako izključno politična. Piranski ribiči so žrtev politične spletke obeh strani, njihova dejavnost oziroma ohranitev ribolova je samo farsa. Ukvarjajo se s panogo, ki velike večine Slovencev sploh ne zanima!
Kar pa je še bolj zabavno – naši nasprotniki na drugi strani niso nič boljši! Tudi Hrvati, čeprav se sliši neverjetno, ne jedo rib. Njihovo povprečje použitih rib in plodov morja na prebivalca je le nekaj višje, tam okoli desetih kilogramov, a je še vedno globoko pod povprečjem Evropske unije. Se pravi, da tudi Hrvati kot sredozemska država s prekrasno obalo ropotajo za prazen nič.
A ne le potrošnja rib, tudi ribištvo kot gospodarska panoga je pri sosedih bolj kot ne minimalno. Izvoz rib je skoraj identičen kot uvoz in nekaj let nazaj so se hrvaški mediji resno razhudili, ko so ugotovili, da hrvaške police večinsko polnijo zmrznjeni ribji izdelki iz uvoza. Škampe, recimo, so uvažali z Madžarske in iz Slovenije. Kar govori o sramotnem rasizmu do morskih organizmov. Če je za ciplje iz Tržaškega zaliva arbitražna meja resna ovira, za indonezijske škampe velja načelo o prostem pretoku ljudi in kapitala. Ter seveda škampov.
Ne bi bili zvesti sami sebi, če ne bi poskusili najti rešitve … Najprej se je treba vprašati, od česa pa živimo, če ne mi ne Hrvati ne jemo rib? I, od piščancev, seveda! Če z ribami nimamo posebnega veselja, ga imamo s piščanci. In z govedom in s prašiči.
Tako mimogrede; ko se nekako posilimo z dvema kilogramoma rib na prebivalca, v istem letu pogoltnemo štirideset kilogramov svinjine. In tako naprej po prehranski verigi navzdol …
Pa vendar, kako lahko povežemo hrvaško-slovenske odnose in uveljavitev arbitražne odločbe z recimo prašičerejo? Nadvse preprosto! S ponovno obuditvijo krško-poljskega prašiča narašča trend reje kar v naravi. In zdaj pomislite: zaradi nekaj rib v Piranskem zalivu smo s Hrvati v zelo resnem mednarodnem sporu. Si lahko mislite, kakšen konflikt bi nastal, če bi desetnija Krškopoljcev zarila svoje rilce v arbitražno odločbo na Trdinovem vrhu? Ker smo po statistiki sodeč dvajsetkrat bolj vezani na prašiče kot na ribe, bi se bilo oboroženemu konfliktu skoraj nemogoče izogniti.
V 2016 so slovenski ribiči izlovili 152 ton svežih rib. Istočasno je bila prireja kozjega mesa skoraj 300 ton. Kozje meso je namreč pri dnu mesne lestvice, a čeprav je njegova prireja minimalna, je še enkrat višja kot izlov rib. Pa piranske ribiče pozna vsa Slovenija, kozjerejci pa so medijsko povsem zapostavljeni. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da slovenski ribolov nima nobenega statistično merljivega učinka na slovensko pridelavo hrane. Hudiča; slovenski komercialni ribiči so mogoče le za stopničko višje kot fantje, ki namakajo trnek v vaškem ribniku. Daleč od tega, da bi njihov vsakdanji kruh metali v nič, ali se, bog ne daj, norčevali iz njihovega trdega dela – a gospodarsko panogo, ki to ni, postaviti za srčiko mejnega spora, je prvovrstno politikantstvo. Tako političnih elit v Zagrebu kot v Ljubljani. In obojestransko pošiljanje položnic, ki so nominalno višje, kot je vreden mesečni ulov, je že zdavnaj izgubilo status komedije in je preraslo v grotesko.
Kot vemo, je slovenski zunanji minister kavbojc, a vsaj predsednik vlade bi lahko raven razprave od desetih cipljev, petnajstih skuš in dvestotih leščurjev dvignil nazaj na diplomatski parket.
