Športna zgodba

Smučišče za tri zime

Smukaška proga v Jeongsonu, za katero je veliko vprašanje, kdo bo sploh plačal za njeno razgradnjo, je izrazit primer, kako kratkovidno je pogosto načrtovanje olimpijske infrastrukture

20180222_150259

Finalna vožnja smučark v alpski kombinaciji je bila v smučarskem središču Jeongseon v nacionalnem parku pod goro Gariwang zadnja preizkušnja na teh igrah, sledijo še alpske in deskarske preizkušnje na paraolimpijskih igrah naslednji mesec, nato pa naj bi smučišče, ki je živelo le dobri dve leti oziroma tri zimske sezone, ugasnilo in se spet vrnilo v naravno obliko.

Ker najbolj znano korejsko smučišče Yongpyong nima ustrezne smukaške proge, je bilo treba v okolici Pjongčanga najti drugo prizorišče, kjer so lahko gostili olimpijske boje v hitrih disciplinah. Nekdanji olimpijski prvak v smuku Švicar Bernhard Russi, ki ima pri Mednarodni smučarski zvezi vlogo konstruktorja smukaških prog, se je po gozdovih gore Gariwang 40 kilometrov od olimpijskega središča prvič sprehodil na prelomu tisočletja, takrat ko je Pjongčang prvič kandidiral za organizacijo iger. 800 metrov višinske razlike je bilo kar zahtevno najti, kajti Južna Koreja nima gora nad 2000 metrov, v okolici Pjongčanga pa smučišča ni bilo nikjer mogoče zgraditi višje kot dobrih 1400 metrov nad morjem. V nacionalnem parku blizu mesta Jeongseon je Russi vendarle našel teren za smukaško progo.

Projekt, ki so ga tukaj izpeljali organizatorji za izgradnjo smukaške proge, marsikje na svetu ne bi bil možen. V nacionalnem parku so posekali 58 tisoč dreves, z zemljo so zravnali vasico z 32 hišami in prebivalce izselili nekaj kilometrov stran, zato da so lahko ob vznožju proge zgradili kabinsko žičnico, sedežnico, mondeni hotel in še nekaj spremljajočih objektov. Vse to samo za dobri dve leti. Olimpijsko progo so krstili leta 2016, po letošnjih paraolimpijskih igrah pa naj bi večino infrastrukture odstranili, gondolo in sedežnico prestavili na eno od bolj uveljavljenih korejskih smučišč, teren pa začeli nazaj pogozdovati. Pritisk okoljevarstvenikov je tudi v Južni Koreji velik, čeprav ni primerljiv s tem, kar bi se ob podobnem posegu v naravo zgodilo v kakšnem evropskem nacionalnem parku. Tudi prebivalci zradirane vasice Sukam niso bili pretirano glasni, ko so jih selili. Tiskovne agencije ocenjujejo, da so v zadnjih 30 letih sicer na vseh olimpijskih prizoriščih skupaj zaradi gradnje infrastrukture preselili kar dva milijona ljudi.

Že dolgo vemo, da imajo olimpijski objekti povsod po svetu po igrah negotovo usodo. Smukaška proga v Jeongsonu, za katero je veliko vprašanje, kdo bo sploh plačal za njeno razgradnjo, je izrazit primer, kako kratkovidno je pogosto načrtovanje olimpijske infrastrukture.