Večina ljudi, ki so jo poznali kot odvisnico, nanjo še vedno gleda enako

Nekdanja zapornica "Ajša" o življenju v zaporu, odvajanju od drog, šolanju, službi, želji po otroku in nenehnem dokazovanju družbi

foto: Veronika Gnezda

Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam.

“Pri dvajsetih sem bila aktivna in uspešna na številnih področjih. Vsega po malo, pa je šlo vse k vragu. Imela sem svoj frizerski salon, hodila sem v baletno šolo, saj zelo rada nastopam. Potem pa nisem bila sprejeta na višjo baletno šolo, ker sem imela 1,8 kg preveč.”

Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20 letih živeti brez droge in metadona.

“Ne bom rekla, da nikoli ne pomislim na drogo, tudi sanjam jo. Nikoli pa je ne vzamem. To so grozna jutra, ko se zbudim. Ta ‘fleš’, da bi vzel drogo, traja 13 minut, tudi če podatek ni resničen, mi zelo pomaga. Če sam ne potenciraš želje, ta res izgine.”

Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo.

Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na ‘džankico’. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok.

Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig. Katera pa je najpomembnejša lekcija, ki jo je dobila v življenju?

“Ne skači v vodo, če ne veš, kakšna je njena globina ali kaj je na dnu.”