PyeongChang 2018

Korejski zajtrk: Dan novinarja

Predstavljamo nekaj utrinkov delovnega dne radijskega novinarja na olimpijskih igrah

20180215_114214_resized
foto: Val 202

Dopoldne v novinarske apartmaje pridejo snažilke: pozvonijo, iz zvočnika v predsobi se zasliši “Imate klic!”, kot da bi kdo poklical po telefonu, čistilke pa z visokim glasom vzklikajo: “Housekeeping, housekeeping!

Pred tem je zajtrk v menzi z železnim repertoarjem jedi, nato pa na avtobus, ki je prava pisarna. Lep kos dneva namreč novinarji preživimo na avtobusih: najprej iz novinarske vasi do studiev, od koder so povezave na prizorišča, razkropljena naokoli. V povprečju preživimo v avtobusih od dve do tri ure na dan.

Zato na njem pišemo članke, montiramo na računalnikih, telefoniramo in brskamo po spletu. V Riu je bil prvič v avtobusu brezžični internet – to je dalo novo dimenzijo našemu delu. Prej si bil med potjo nekaj ur odrezan od sveta in podatkov, zdaj pa v tem času izveš in preveriš, kar te zanima. Hkrati pa ugotoviš, da se zdaj na avtobusih s sopotniki skoraj ne pogovarjamo več, še pozdravimo le izjemoma. Prej pa smo velikokrat poklepetali. Na avtobusu je tudi prijetno zaspati, razen če imaš ob sebi klepetave Italijane.

Nato kontrola: ta je veliko bolj ohlapna kot na prejšnjih igrah: zanimivo pa je, da se razlikuje od vhoda do vhoda. Občasno je treba pokazati, da mobitel dela, ponekod zahtevajo, da gre tako kot na letališču računalnik skozi rentgen, voda mora biti v originalno zaprti plastenki, ne vem, zakaj, zgodilo pa se je tudi, da so vzeli sendviče.

Potem pa pridemo v naš studio, kjer mrgoli kablov in ekranov. Upam, da za čisto vsak kabel vedo, čemu je namenjen.

Poiščemo slike s tekem, ki nas zanimajo, in najprej test, nato pa dogovarjanje z več kot 8.000 km oddaljeno Slovenijo.

No, in potem šele lahko začnemo delati. Velikokrat se spomnim na pokojno gledališko in filmsko igralko Milo Kačič, ki je rekla, da so igralci plačani le za čakanje: čakajo na vaje, čakajo v maski, čakajo na potovanjih. Igrajo pa zastonj. Tudi novinarski posel je poln čakanja: na goste, novice, proste montirnice, potovanja. Delamo pa z veseljem. Tudi in še posebej v Pjongčangu.