Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic?
Kaj pa pisateljev dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivost našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih, tudi na literarnem področju.
Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Prvi ženski emancipacijski preboji na Tržaškem konec 19. stoletja
Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic? Kaj pa pisateljev, dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivosti našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih področjih, tudi na literarnem. Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Nastanek prve slovenske ženske revije
Zgodba Slovenke (1897-1902) se začenja v (takrat avstrijskem) Trstu konec 19. stoletja. Čeprav naj bi za Ljubljano veljalo, da je bolj izobražena, je bil Trst bližje svobodnemu in narodnostnemu duhu tistega časa …
“Tu je mnogo rodoljubnega ženstva in zavednih požrtvovalnih narodnjakov. Sploh se tu stori skoro več ko v Ljubljani za našo slovensko idejo, če tudi ne s tistim pompom, katerega Ljubljančani tako čislajo,” je leta 1900 pisala Ivanki Anžič Zofka Kveder, ki je svojo prvo črtico objavila prav v časniku Slovenka.
Še pred Ivanko Anžič (poročeno Klemenčič) je bila urednica Slovenke Marica Nadlišek (poročena Bartol), mati bolj znanega avtorja Alamuta Vladimirja Bartola.
Ker vsi poznamo Vladimirja, Marico pa le redki, vabljeni k poslušanju oddaje!
“Kakršno ženstvo, takšno družbinsko življenje naroda.” – Marica Nadlišek v Slovenki leta 1897
