Ne glede na to, ali preklapljate med postajami, televizijskimi kanali ali listate po časopisu, nekje boste gotovo naleteli na nagradno vprašanje ali kviz. Kvizomanija traja že desetletja, tekmovalci in občinstvo pa še vedno dejavno sodelujejo. Iz studiev in dnevnih sob se celo selijo v kavarne, šolske razrede in dvorane. Uršula Zaletelj s “kvizoljubi” razpravlja o fenomenu dokazovanja v miselnih preizkušnjah.
Televizijski, radijski in časopisni, celo kvizi v lokalih dokazujejo, da kvizomanija po desetletjih še ne popušča
V Reakciji o fenomenu kvizov z našim najbolj znanim mojstrom za kvize, z nemškim ugankarjem, organizatorji tekmovanj v lokalih in z radovednimi opazovalci. Psiholog Darko Hederih je avtor vprašanj v številnih kvizih, med drugim Male sive celice, Najšibkejši člen in Lepo je biti milijonar. Pravi, da so najboljša vprašanja taka, ki so reševalcu v izziv.
“Fino je, da je vprašanje na zgornji meji rešljivosti. Če je pretežko, za reševalca ni zanimivo, ker tudi pri največjem naporu ne more odgovoriti pravilno, če je prelahko, pa ne vzbudi dovolj motivacijskih procesov.”
Mojster za kvize poudarja socialni vidik in zagovarja pomembnost sodelovanja: “Pri individualnih kvizih socialne veščine odpadejo. Otroci so tako ali tako preveč časa na računalnikih, zato je pomembno, da tekmujejo v skupinah, kjer je možnost sodelovanja, razgovora in strpnosti.“
