Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
