Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo
Klub pomembnim dogodkom sodobnosti se prestavimo nekaj dni nazaj, ko sta se premiera Slovenije in Hrvaške ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Namen tega razmišljanja je najprej pokazati, da imajo takšna srečanja bogato tradicijo, in še naprej, da so brezvezna.
Čeprav sta bili srečanji medijsko zelo odmevni, imamo za natančnejšo analizo premalo podatkov. Še najbolj zanimiva je novinarska opazka, da sta si oba premiera pri Merklovi “podala kljuko”, kar pomeni, da sta se s kanclerko srečala eden za drugim. Ker drugih opisov ni, moramo uporabiti nekaj malega domišljije.
Andrej in Miro sedita v čakalnici. Od znotraj je slišati neprijeten zvok svedra, ki vrta pri visokih vrtljajih. Ko preneha, se sliši glas sestre v sprejemnici: “Ker je plomba bela, je 50 evrov doplačila.” Odprejo se vrata in rahlo solzen, s sledovi sline na kravati, iz ordinacije pride slovaški premier. Nato se zasliši močan kanclerkin alt. “Še čaka kdo iz višegrajske?”
Sestra pomoli glavo v čakalnico. “Ne, čakata le še Slovenija in Hrvaška.”
“Protetika ali bolečina?” spet zakliče Merklova.
“Oboje,” pravi sestra.
“No, pa dajmo še ti dve.
Andrej in Miro se nekoliko bleda spogledata: “Najprej ti,” pravi Andrej in Miro seže v rever suknjiča po zdravstveno.
Tradicija odraslih mož, da se hodijo tožarit k cesarici Svetega rimsko-nemškega cesarstva, je na teh prostorih bogata in pisana. Recimo: med bivanjem cesarice Marije Terezije na Ptujskem gradu, ko je leta 1751 na bližnji Hajdini nadzorovala vojaške manevre, so si podložniki kar menjavali kljuko, polni prošenj, pritožb in spletk.
Še posebno pa je zanimiv zapis Frana Levstika, ki poroča o cesaričini reakciji na posekano lipo in oddrobljeno glavo med Krpanovim obiskom Dunaja. Krpan je prišel prosit za plačilo, a Merklova mu jih je takole napela:
“In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš svojo imenitno kozico, za katero praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!”
To poročilo najlepše ilustrira, kaj si germanske cesarice mislijo in pričakujejo od užaljenih slovanskih moških … A zavoljo žurnalistične doslednosti poskusimo natančneje analizirati dvoje kratkih srečanj ob robu vrhunskega srečanja voditeljev EU v Talinu.
Najprej moramo predvideti, kaj je cesarici Merklovi potožil premier Cerar.
Rekel je: “Slovenija je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Hrvaška bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Cerar odšel in pred cesarico je pokleknil Plenkovič. Povedal je: “Hrvaška je dobra in marljiva. Godi se ji krivica. Slovenija bi se morala držati mednarodnega prava.”
Nato je Merklovi podaril liter olivnega olja s Hvara, Cerar pa se je pred vrati novinarjem že pritoževal nad zunanjim ministrom, ki mu je pozabil spakirati liter bizeljčana za Merklovo. “To je nedopustno,” se je slovenski premier pridušal nad delovanjem zunanjega ministrstva.
Cesarica je imela one dni veliko vsega na glavi: “Britanci hočejo zapustiti EU, Katalonci hočejo zapustiti Španijo, neonacisti hočejo v parlament, ves tretji svet hoče v Evropo.”
Zato je v primeru implementacije arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško kot izkušena cesarica, seznanjena z načelom Divide et impera, na hitro preigrala štiri možnosti.
Prvič: “Dam prav Hrvaški.”
Drugič: “Dam prav Sloveniji.”
Tretjič: “Ne dam prav nikomur.”
Četrtič: “Dam prav obema.”
Zavzdihnila je in se, kot že tolikokrat, odločila za četrto možnost. Nato je poklicala sestro.
“Odidi do bifeja in Jean-Claudu naroči, naj v zvezi s Slovenijo in Hrvaško da kakšno medlo in dvoumno izjavo.”
To rekši je odšla dremat na neformalno večerjo.
Naslednji dan so izšli časopisi. Slovenski in hrvaški so dvostransko srečanje na veliko omenjali.
Ob tem so slovenski še prenesli mišljenje premiera o tem, da zunanji minister Erjavec klati neumnosti. Mimogrede: državljani to zadnjih dvajset let vemo.
A dvostranskega srečanja ni omenil noben izmed pomembnih evropskih časopisov … ne omenil, ne povzel, ne komentiral. Pisali so o naporih voditeljev, da Evropa postane digitalna družba. Da Britanci lahko gredo iz EU, če bodo plačali, da Katalonci ne smejo iz Španije, da ni lepo, če so neonacisti v parlamentu in da naj tretji svet, ki hoče v Evropo, ostane v Turčiji. Lahko pa se tudi utopi v Sredozemlju.
Hočemo povedati, da Slovenci in Hrvati zmotno mislimo, kako naš prepir o vedrici morja kogarkoli zanima. Načela mednarodnega prava so vsak dan tisočkrat umorjena, posiljena in poteptana, tako da se mednarodnemu pravu na slovensko-hrvaški meji godi odlično … v primerjavi z mednarodnim pravom recimo v Mjanmaru – če vzamemo le zadnji primer.
Če bosta hoteli obe državi postati suvereni – ne le politično in ozemeljsko, temveč tudi duhovno – se bosta morali nemudoma otresti cesarskega kompleksa in začeti svoje umazano perilo skupaj prati na bregovih Dragonje. Ali pa morebiti Mirne.
