Vrhunski organist Cory Henry o odraščanju, družbeni klimi in 200 koncertih letno.
Organist pravi, da je glasbena revolucija odraz dogajanja po svetu, a se danes le redki glasbeniki zanimajo za politiko
Cory Henry je 30-letni ameriški organist, ki ga mnogi označujejo za glasbenega genija. Njegov zaščitni znak je Hammond B-3, legendarni model električnih orgel, ki so ga popularizirali predvsem džezovski glasbeniki. Za Henryja je hammond pomenil prvi stik z glasbo, z njim je pri šestih letih nastopil v slovitem Apollo Theatru v New Yorku. Danes sodeluje s številnimi imeni, v zadnjih letih ga poznamo predvsem kot člana zasedbe Snarky Puppy in kot vodjo projekta The Funk Apostles.
“Veliko glasbenikov z eno roko igra instrument, v drugi pa drži mobilni telefon. To ni najboljši recept za rast. Sam sem v otroštvu precej časa preživel pred televizijo, zmeraj sem skušal zaigrati tam slišane komade. Na primer naslovno skladbo Princa z Bel Aira, pod katero se je podpisal legendarni producent Quincy Jones.”
Cory Henry ne razmišlja o svoji ranljivosti ali izpostavljenosti, čeprav odigra 200 koncertov letno. Pravi, da ne prenese jokanja na odru, a se tudi to zgodi. “Veliko razmišljam o stvareh, ki jih preberem, o dogajanju v svetu. In potem slišim besedilo, ki aktualizira to dogajanje. Med koncertom postanem žalosten in potočim solzo.”
