Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Dr. Jernej Ule o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo. “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini.
“Verjetno te najbolj oblikuje ravno prva izkušnja v tujini. Prvič sem bil v tujini v San Franciscu, tisti trije meseci so me motivirali, da sem se potem odpravil na študij v New York. Takrat še nisem dobro razumel, kaj bi delal. Bil sem še zelen.”
Pred leti je doktoriral na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, zdaj pa v Londonu na univerzi University College raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni. “New York ti ne daje možnosti, da bi veliko razmišljal, vse se dogaja zelo hitro. V Angliji sem se umiril, a sem v Cambridgeu pogrešal intenzivnost New Yorka, London pa je pravo ravnovesje.”
“London je sestavljen iz takih manjših ‘vasic’, v katere se lahko malo odmakneš, hkrati pa ima dinamičnost in odprtost. Zdaj se tam razvijam na naraven način. V Londonu sem se našel.”
Pravi, da mora znanstvenik, ki se hoče intenzivno ukvarjati z raziskovanjem, nujno zamenjati institucijo, tudi državo, da se razvija in pridobiva nove ideje. Nikjer ni lahko, tudi v tujini je velikokrat problem pridobivanje sredstev za raziskave: “Imel sem že ozko grlo, ko sem razmišljal, da bi izstopil iz znanosti, ker preprosto ni bilo sredstev. Ciljev, ki sem jih imel, pa nisem želel prilagoditi. Večkrat sem si rekel, da če nečesa ne morem doseči, je brez zveze, da se grem molekularno znanost.”
Dr. Jernej Ule raziskuje, kakšni so vzroki bolezni motoričnih nevronov in kako so povezani s procesom staranja človeških možganov.
“Ljudje, ki so socialno bolj dejavni, se udeležujejo srečanj in nekako ohranjajo neki svoj del življenja, kakršnega so imeli pred upokojitvijo, so veliko bolj zavarovani pred boleznijo, kot je alzheimerjeva bolezen. Človek se mora motivirati, da ohranja možgane pri življenju.”
Ključne besede njegovih raziskovanj so DNK, RNK in beljakovine ter kako med seboj komunicirajo. Te komunikacijske procese pa je težko definirati, pravi, kot je v neki točki težko definirati komunikacijski proces med ljudmi in računalniki. Ta bo vedno obstajal, računalniki zagotovo ne bodo speljali dela ljudem.
“Vse bolj bomo sodelovali z računalniki. Ljudje imamo v sebi nepredvidljivost, računalniki pa so narejeni tako, da pridejo od točke A do točke B. Oni so ustvarjeni z namenom, ljudje pa ne. Naša vrednost je v tem, da nimamo namena. Ceniti bomo začeli našo nepredvidljivost, našo divjost, naše barbarstvo.”
Dr. Jernej Ule se v zadnjem obdobju posveča odkrivanju vzrokov nastanka ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze. Tudi ta bolezen se – tako kot alzheimerjeva in parkinsonova bolezen – pojavi s staranjem, za raziskovanje pa je njegova skupina dobila celo del sredstev, ki so se zbirala v akciji polivanja z ledeno vodo Ice Bucket Challenge. Čeprav intenzivno išče vzroke in tudi morebitna zdravila za nevrodegenerativne bolezni, povezane s staranjem, pa v življenju še vedno išče poetičnost.
“Staranje je nepredvidljiva stvar in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da ga ne bomo mogli nadzorovati. Lepota življenja je ravno v tem, da prehajamo iz enega obdobja v drugega.”
