Nik Loukas je po številu kilometrov v zraku lani skoraj petkrat obkrožil Zemljo. Pred petimi leti je zaradi prebitih ur na letalu začel s pisanjem bloga InflightFeed. Tam objavlja informacije in fotografije hrane, ki jo strežejo med leti. Najslabši zajtrk je jedel na letu od Delhija do Pariza: “Rogljič je bil trd in posušen, naravnost odvraten. Obrok, ki ga ne bi smeli streči potnikom, sploh pa na tako dolgem letu.“
Avstralski bloger Nik Loukas fotografira in opisuje hrano na letalih. Slabo mu je bilo le enkrat, ker se je preveč najedel
Nik Loukas je po številu kilometrov v zraku lani skoraj petkrat obkrožil Zemljo. Pred petimi leti je zaradi prebitih ur na letalu začel s pisanjem bloga InflightFeed. Tam objavlja informacije in fotografije hrane, ki jo strežejo med leti. Najslabši zajtrk je jedel na letu od Delhija do Pariza: “Rogljič je bil trd in posušen, naravnost odvraten. Obrok, ki ga ne bi smeli streči potnikom, sploh pa na tako dolgem letu.“
In najboljša jed? Dunajski zrezek s krompirjem in peteršiljem, za katerega je Nik Loukas doplačal 14 evrov: “Ko je stevardesa pripeljala pladenj s hrano, je bil krožnik videti kot nekaj, kar bi morali streči v poslovnem razredu, jaz pa sem sedel v ekonomskem!”
Hrano pripravijo pred vzletom, v ogromnih industrijskih kuhinjah s 1000 in več zaposlenimi, kjer skuhajo tudi 35.000 obrokov dnevno. Vsak mora biti oštevilčen in označen z datumom, hrana pa je kuhana le na pol, nato zamrznjena. Na letalu se pozneje pokuha in pogreje v velikih konvekcijskih pečicah. Mikrovalovnih pečic ne uporabljajo.
Nizek zračni pritisk, suh zrak in zvok letalskega motorja spremenita naš okus in voh. Jed mora vsebovati celo 20 do 30 odstotkov več soli in sladkorjev, da jo okusimo podobno kot na tleh. Tudi zato letalske družbe redko razkrijejo število kalorij posameznega obroka.
