Ivica Kostelić se je naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dneva v bolnišnici
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
"To je bila ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju. Težava je bila v tem, da sva imela zelo slabe vremenske razmere, ker pa sva s seboj imela hrane le za 20 dni, sva morala vsak dan opraviti del poti. In to v res neživljenjskih razmerah, pri vetru s hitrostjo 120 km/h, pri temperaturah okrog -30 stopinj celzija. In posledica tega so bile ozebline. Miha, s katerim sva na vezi vsak dan, jo je odnesel slabše, sam pa očitno ne bom imel posledic."
Ivica je skušal odgovoriti tudi na vprašanje ali je zdaj končal športno kariero ali ne.
"Jaz sem povedal, da ne bom nikdar rekel, da sem končal. Moja želja je bila, da bi samo enostavno izginil iz tega. Smučanje, tekmovanja, treningi, to je bilo 30 let moje življenje. Vsak dan je imel en smisel, en cilj, smučanje je bila moja velika ljubezen. In ta ljubezen je bila zelo srečna."
Pravi, da sta z Janico Kostelič, ki je na smučeh postavila kar nekaj nedosegljivih rekordov, še vedno tako povezana kot sta bila včasih.
"Z Janico nisva bila samo brat in sestra, bila sva tudi najboljša prijatelja, včasih tudi edina prijatelja. Zato se mi nikoli ni zdelo, da sem v njeni senci, čeprav, če smo pošteni in govorimo o njenih uspehih, kdo pa ni bil v njeni senci. Vedno sem se veselil njenih uspehov, kot se je tudi ona iskreno veselila mojih. Prepričan sem, da nihče od naju ne bi bil tako uspešen, če ne bi od malih nog trenirala skupaj."
Ivica je osvojil kar 4 srebrne kolajne, čeprav si je srčno želel olimpijskega zlata pa zaradi tega ni čisto nič nesrečen.
"Seveda bi si želel zlato kolajno ampak mogoče prav zaradi vseh operacij (imel je kar 15 operacij kolen) gledam na to drugače kot tisti, ki v karieri niso bili nikoli poškodovani. Ko se po poškodbah, ki bi ti lahko vzele tvojo veliko ljubezen, vrneš in potem celo osvajaš kolajne, res ni važno ali je ta kolajna srebrna ali bronasta. V bolnišnicah sem se naučil, da je tudi najslabši dan na smučišču tisočkrat boljši od enega dne v bolnišnici."
Ivica Kostelič, oče dve sinov, Ivana in Leona, bo konec tega meseca z ženo Elin, nekdanjo smučarko z Islandije, že na Mljetu, na posestvu Kosteličev, kjer so se kovale vse največje kolajne. V nedeljskem pogovoru je spregovoril tudi o položaju alpskega smučanja v svetu, o prijateljstvu s Slovenci, o občutku nepremagljivosti pa tudi o tem kdaj je nazadnje imel v rokah kitaro.
