Čeprav jih največkrat ne vidimo in se nam zdi, da njihovega vpliva neposredno ne čutimo, smo močno v zmoti. Raziskovalci in raziskovalke v znanosti s svojim delom puščajo odtis skorajda na slehernem segmentu našega življenja, znanost prežema tako rekoč vse, a po drugi strani – opozarjajo raziskovalci – so vse bolj potisnjeni na rob in prepuščeni čedalje večji bitki za denar in preživetje.
Na shodu za znanost na ploščadi pred Moderno galerijo v Ljubljani se je zbralo nekaj sto ljudi. Med množico smo opazili predstavnike številnih raziskovalnih inštitutov, tako s področja družboslovja kot naravoslovja, pa tudi predstavnike izobraževalnih ustanov in podpornike znanosti. Nekaj udeležencev je o svojih motivih za udeležbo razmišljalo takole:
Slovenija je po podatkih OECD druga najslabša po deležu BDP, ki ga iz javnih sredstev namenja raziskovanju. (Vir Shod za znanost)
Po naših izračunih, v katerih smo primerjali letna sredstva, ki jih ARRS namenja financiranju raziskovalne dejavnosti (z upoštevanjem inflacije), so ta v zadnjih letih najnižja po letu 1998.
Čeprav jih največkrat ne vidimo in se nam zdi, da njihovega vpliva neposredno ne čutimo, se močno motimo. Raziskovalci in raziskovalke v znanosti s svojim delom puščajo odtis skorajda na vsakem koraku našega življenja, znanost prežema tako rekoč vse, a po drugi strani – opozarjajo raziskovalci – so vse bolj potisnjeni na rob in prepuščeni čedalje večji bitki za denar in preživetje.
“Za raziskave nam preostane 10-20 odstotkov časa. V preostanku časa se ukvarjamo z birokracijo.” Ana Rotter, NIB
“Čeprav smo raziskovalci javni uslužbenci, na osnovi statusa ne dobimo nobene redne plače. Ta sredstva moramo šele pridobiti z razpisi. Z vse manjšo pogačo sredstev pa je toliko večja še konkurenca,” je ob tem opozoril Peter Klepec s Filozofskega inštituta, ZRC SAZU.
Temeljne zahteve slovenskih znanstvenikov bi lahko povzeli takole:
- za avtonomijo raziskovalnega dela in znanosti,
- za transparentno in stabilno financiranje raziskovalnega dela,
- za povečanje deleža financiranja iz proračuna RS na en odstotek z začetkom v letu 2017.
Slovenijo zapuščajo najboljši in najprodornejši raziskovalci
Financiranje projektov je običajno triletno, kar znanstvenike sili v kratkoročno razmišljanje, to pa zelo zmanjša možnosti za znanstveni preboj, zlasti tistih na začetku kariere. “Usihajo nam generacije, ki bi morale poganjati razvoj te države v naslednjih desetletjih. Tisti, ki so odšli ven, ustvarjajo dodatno vrednost drugod, ne pri nas,” je pred časom za naš radio poudaril rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič.
Prav možnost dolgoročnega financiranja je na primer v tujini omogočila odlično znanstveno pot profesorja molekularne biologije na Inštitutu za nevrologijo univerze UCL Jerneja Uleta, dobitnika prestižnih sredstev Evropskega raziskovalnega sveta. “Sam sem imel takšno finančno podporo, da sem lahko rdečo nit svojega raziskovanja obdržal daljše obdobje.” Jana Javornik, predavateljica na londonski univerzi University of East London, ki uspešno deluje na tujem, kjer primerjalno sledi sistemom v Združenem kraljestvu, Skandinaviji in na Islandiji, kot primer dobre prakse navaja gibkost tujih izobraževalnih sistemov, ki jih ne zavirajo ostanki preteklega sistema. Vse to po njeno poenostavlja mobilnost znanstvenega kadra.
Ni vse v financah …
Položaj, v katerem so se znašli raziskovalci v Sloveniji, sicer ni povezan le s presihajočim financiranjem raziskovalnega dela, dodajajo. Po njihovem je nujno opozoriti na razumevanje pomena znanosti za razvoj in blagostanje družbe, v obdobju antiintelektualizma in pomembne vloge lažnih novic in praznoverja pa je to še večji razlog za preplah.
Shod slovenskih znanstvenikov je del svetovnega Shoda za znanost, ki bo potekal to soboto.
