Beluši ali šparglji?
Kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika gre za sopomenki, špargelj je knjižna pogovorna beseda, beluš pa slovenski knjižni izraz.
Kitajci, Perzijci in Egipčani so jih jedli že nekaj sto let pred našim štetjem. Omenjal jih je Hipokrat, prav tako Valentin Vodnik v Kuharskih bukvah. Tudi v dobri kuharici z začetka 20. stoletja najdemo recepte za šparglje tako in drugače. Od nekdaj so veljali za afrodiziak, najbrž zaradi svojega videza, precej mlajši pa so zapisi o vonju urina.
Zakaj urin po uživanju špargljev "diši"?
Beluši ali šparglji?
Kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika gre za sopomenki, špargelj je knjižna pogovorna beseda, beluš pa slovenski knjižni izraz.
Kitajci, Perzijci in Egipčani so jih jedli že nekaj sto let pred našim štetjem. Omenjal jih je Hipokrat, prav tako Valentin Vodnik v Kuharskih bukvah. Tudi v dobri kuharici z začetka 20. stoletja najdemo recepte za šparglje tako in drugače. Od nekdaj so veljali za afrodiziak, najbrž zaradi svojega videza, precej mlajši pa so zapisi o vonju urina.
Profesor doktor Samo Kreft, magister farmacije s fakultete za farmacijo univerze v Ljubljani: »Vonj urina opazi le približno polovica ljudi. Gre za žveplove snovi, ki so nekoliko podobne tudi žveplovim snovem v čebuli in česnu. Asparagusna kislina je tista, ki pride v urin in daje značilen vonj.«
Zaradi tega značilnega vonja so stebelcu od nekdaj pripisovali bolj mitične učinke, kot jih res ima. Da prečisti telo in vso našo notranjo nesnago odplavi skupaj z urinom.
Nina Zupanič, magistrica molekularne biologije z Inštituta za nutricionistiko: »To prav gotovo ne drži, saj vonj urina po zaužitju špargljev ni posledica izločanja nabranih strupov iz telesa. Je posledica presnove določenih spojin, ki so prisotne v špargljih.”
