Dare Rupar se sprašuje, kam je izginila športna evforija v prestolnici, ki je zadnje dni gostila dva slabo obiskana večna derbija
Če se navežem na naslov, se je včasih ves čas vedelo, da bodo v večernih urah v ospredju športniki največjih možnih rivalov pri nas. Sploh hokejski obračun med Olimpijo in Jesenicami ima s svojo zgodovino še precej bolj zasidrano mesto v naši zgodovini kot nogometni dvoboj Štajerske in prestolnice. Tega, žal, potem kar nekaj sezon niti nismo imeli in nedolgo tega je kazalo, da se izgublja tudi hokejski. V drugih športnih disciplinah se nazivu derbi po nepisanem pravilu skorajda ni približal noben dvoboj.
Ko sem se v sredo in četrtek odpravljal na obe prizorišči tekem, sem se že v središču mesta pod našo radijsko hišo spraševal, ali se sploh kaj dogaja v mestu. Niti nogometni dvoboj v polfinalu pokala niti hokejski na začetku nove finalne serije domačega prvenstva nista posebej prebudila prestolnice, da bi se, denimo, vsaj na dan tekme na vsakem koraku kot nekdaj čutilo, da se nekaj dogaja v Stožicah ali v Tivoliju. Do obeh prizorišč sem namreč v manj kot pol ure pred tekmo prispel povsem mirno. Še več, tudi do parkirnega prostora si zlahka prišel neposredno ob stadionu in kultni dvorani, njen naziv pa vse bolj bledi. Nato pa največji šok ob vsem. Seveda posledično pričakovan. Zelo slabo obiskane tribune. Če seveda govorimo o derbiju. Če si za primerjavo vzamemo preostale tekme v sezoni, pa so tako pri nogometni kot pri hokejski Olimpiji z obiskom lahko zadovoljni.
Več kot očitno je, da so se veliki športni dvoboji domače scene precej izgubili. Prepričan sem, da bo že v nedeljo precej več obiskovalcev na hokejski tekmi v Podmežakli in nekaj dni pozneje na nogometnem dogodku v Ljudskem vrtu, ampak res bi bilo prijetno znova podoživeti domači veliki športni obračun z vsem, kar ta prinaša. Od nestrpnosti pred tekmo, gneče v mestu, polnih dvoran do obilnih razprav in predvsem vrhunskih predstav akterjev na igrišču.
